Čisto in verodostojno, brez nastopaštva

Grajske harmonije, cikel komornih koncertov, ki jih Kulturni dom Nova Gorica devet sezon zapored v zimskih mesecih prireja na Gradu Kromberk, je letos odprl klavirski recital. S programom, ki je vključeval dela nemških skladateljev, z eno francosko izjemo, je nastopil Danijel Brecelj iz Šempetra pri Gorici.

Danijel Brecelj se je med recitalom dotaknil baroka, se utrdil v 
klasicizmu in razkril v romantiki. Foto: Matej Vidmar
Danijel Brecelj se je med recitalom dotaknil baroka, se utrdil v klasicizmu in razkril v romantiki. Foto: Matej Vidmar

Pianist, ki od preteklega leta poučuje na Konservatoriju v Avallonu, v 200 kilometrov oddaljenem mestu od Pariza, se je v Francijo vrnil po več letih. S to državo ga povezuje študijska pot; na Conservatorie National Superieur de Musique v Parizu je opravil dodiplomski in magistrski študij.

Programsko se je Danijel Brecelj dotaknil baroka, se utrdil v klasicizmu in razkril v romantiki. Na sporedu so bila dela nemških skladateljev Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna, Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa. Slednji trije so pomembno prispevali na področju orkestrske-simfonične glasbe in veličino orkestrskega zvoka pogosto položili v klavirska dela, kar velja tudi za izbrane skladbe Brecljevega recitala. Odstop od nemške linije je predstavljal Claude Debussy. Izbor programa je bil nekonvencionalen in zahteven.

Danijel Brecelj je bil pri izvedbi Bachovih Preludija in fuge (BWV 852) nekoliko previden, izvedbeno korekten in rahlo zadržan. V Beethovnovi Sonati št. 17 (op. 31/2), ki je v svoji zasnovi bližje klasicizmu kot pa romantiki, se je skozi stavke bolj in bolj interpretativno odpiral. Objektivnost in formalnost sta se postopoma umikali poetičnosti, le-ta pa je dosegla zenit v tretjem stavku Sonate in se razraščala vedno globlje z vsako naslednjo skladbo. Druga Schumannova klavirska sonata v g-molu (op. 22) je bravurozna mojstrovina, ki jo je skladatelj posvetil partnerici, takrat slavni pianistki.

Razen drugega, spevnega stavka, ki zahteva nežno melodično niansiranje, predstavljajo ostali trije stavki tehnični izziv pa tudi interpretativno poglobljenost, kar je pianist v svojih prepričljivih izvedbah tudi pokazal. Danijel Brecelj je v skladbah iskal melodije, jih odstiral in poskušal podati glasbo čisto in verodostojno, brez eksplozivnega nastopaštva. Kot posebnost koncerta so zazvenele Images Claudea Debussyja. Z impresionističnimi skladbami Francoza je naredil hommage državi, v kateri sedaj živi in ustvarja. Skladbe je podal občuteno pa vendarle odločno, vnovič je bila v ospredju izražena težnja k odkrivanju vsebine glasbe, njene poetičnosti, pripovednosti in temeljne zvočnosti. V zaključku pa je zaigral še virtuozno in težavno mojstrovino; to so Variacije na Paganinijevo temo Johannesa Brahmsa. S temi skladbami, ki poskušajo ujeti na klavir zvočnost violine, je v svoji suvereni igri klavirski dogodek zaokrožil v zvočnem razkošju in občudovanju poslušalstva. Po dolgem aplavzu pa je poslušalcem zaigral še dodatno Chopinovo Prvo etudo, op. 10.


Najbolj brano