Ace Mermolja: “Nisem zagovornik trdnih identitet, sem za vrtove s številnimi rožami”

“Pesniki pišemo zato, da bi prišli v globino neke stvarnosti, da bi našli sveti gral, ki pa ga najbrž ni,” pravi Ace Mermolja, ki je bil gost torkovega Pogovora o branju v foajeju koprskega teatra.

KOPER > Pesnika, novinarja, publicista in esejista Aceta Mermoljo (1951), ki živi v Padričah pri Trstu, je življenjska pot vodila iz Gorice, kjer je obiskoval šole s slovenskim učnim jezikom, v Ljubljano, kjer je diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, in nato nazaj v zamejstvo. Svojo poklicno pot je tlakoval v Trstu, Čedadu in Gorici. Med drugim je bil novinar in kolumnist Primorskega dnevnika, bil je v vodstvu številnih slovenskih ustanov in organizacij v zamejstvu, izdal je štiri zbirke kolumen in deset pesniških zbirk. Zadnja, Čivk duše, ki je izšla leta 2017 pri založbi Sfera, ga je v torek privedla med koprske ljubitelje poezije. V intimi gledališkega foajeja so prisluhnili njegovim pesnitvam in mislim, ki jih je iz pesnika izvabila gostiteljica Jasna Čebron.

Ace Mermolja

pesnik

“Kot robo tudi ljudi radi odvržemo. Težki trenutki, sovražnost med ljudmi danes zelo občutno prihajajo na dan - ker se bojimo, da ne bi tudi sami postali ena tistih smeti.”

Zbirka Čivk duše, ki je lani izšla tudi v italijanskem prevodu Darie Bertocchi z naslovom Tweet dell'anima, prinaša daljše, pripovedne pesmi, razvrščene v sedem ciklov: Canto, Migranti, Natura morta, Domovina, Vračanja, Pesem in Spremna beseda. V šopek izbranih, ki jih je uvodoma prebral, je Mermolja uvrstil tudi del uvodne pesnitve Čik z Ezro Poundom, v kateri enega temeljnih tvorcev sodobnega pesništva in zagretega privrženca fašizma (ter obenem tudi samega sebe) sprašuje, kako je mogoče pesniti v času groze. Pravega odgovora ne najde.

Zanimajo ga družbena obrobja

“Pišemo, da bi prišli v globino neke stvarnosti. Je možno priti do korenin zla? Je pesniška svoboda dovolj močna? Vsi pišemo zato, da bi našli sveti gral, ki ga pa ga najbrž ni. Moderna pesem postaja vse bolj abstraktna. In to se dogaja v 20. stoletju, ko po eni strani pesem ali katerakoli druga umetnina postaja predmet zase, obenem pa je to čas krutih, močnih in globokih ideologij, ki sekajo, banalizirajo in ubijajo,” razmišlja Mermolja.

Ena temeljnih tem, s katerimi se ukvarja, so družbena obrobja, smetišča, kot pravi. V pesmi Gospa Kontesa opisuje smetišče v Trebčah, kraljestvo gospe, ki so ji pravili “contessa delle scovazze” in kamor so “temni delavci” prihajali odbirat prodajno robo. “V tem drobcu sem videl svet. Kot robo tudi ljudi radi odvržemo. Težki trenutki, sovražnost med ljudmi danes zelo občutno prihajajo na dan - ker se bojimo, da ne bi tudi sami postali ena tistih smeti,” ugotavlja pesnik. Na pesem Domovina, v kateri se Mermolja dotakne odnosov med Slovenijo in Slovenci v zamejstvu, je Jasna Čebron naslonila vprašanje, kaj je zanj domovina, kaj identiteta. “Nisem zagovornik trdnih identitet, ene same identitete,” pravi, “sem za vrtove s številnimi rožami, vendar tudi te rože lahko pokosi slana. Vprašanje identitete, se mi zdi, prav v pesmi zaživi ne le na racionalen, ampak tudi na iracionalen način. Preko pesmi dobiš zaznavo, ki je z drugimi jezikovnimi sredstvi ne moreš najti.”

“Ni se mi zdelo smiselno umreti za poezijo”

Pogovor je nanesel tudi na Mermoljeve literarne prijatelje. Eden prvih, s katerimi je vzpostavil stik v Ljubljani, je bil Vojin Kovač Chubby. “Tu je bil tudi Feo Volarič ... To je bila generacija, ki jo je tako kot Jima Morrisona v glasbi določal samouničujoč moment. Nekateri so v tem šli do konca. Tudi jaz sem šel na kliniko za pijance, a sem se izmazal. Ni se mi zdelo smiselno umreti za poezijo,” je omenil svojo streznitev od alkohola, ki jo sicer podrobno opisuje v pesmi Alkohol.

Miroslav Koštuta je tisti, ki ga med pesniki danes najbolj ceni. Da bi se z literarno tovarišijo pogosto družil, to pa ne, pravi. “Delal sem tudi v založništvu in spoznal tudi drugo plat umetnikov. To niso vselej družbe uglajenih in miroljubnih ljudi. Dovolj je pogledati spore v društvu pisateljev ... Je bil čas, ko sem bil bolj prisoten v teh družbah, zdaj ne več. Tistih nekaj zamejcev, ki nas je, pa gremo vsak na svojo stran, ko se vidimo,” je prostodušno dodal Mermolja.

---