Mislim je odvzel črnino, grafikam dodal barve

V izolski Galeriji Insula so minuli četrtek pogrnili in z dobrotami obložili dolgo mizo, kakor se pač spodobi za visok osebni jubilej in umetniško veličino slavljenca, ki je na odprtju razstave z naslovom G75x61 v družbi številnih prijateljev zakorakal v svoja sedemdeseta. In če je bilo odprtje svojevrstno darilo slavljencu, je Janez Matelič ob tem obdaroval tudi obiskovalce. Tako kot najbolje zna. S serijo čisto novih grafičnih del. Občudovati jih bo mogoče do 10. marca.

IZOLA > Janez Matelič ima pri sedemdesetih letih za seboj dolgo in plodno umetniško pot. Začel jo je na beneški akademiji pri profesorju Giuseppeju Santomasu, nadaljeval pa na ljubljanski, kjer je specializiral grafiko pri profesorju Zvestu Apolloniju. Svojo ustvarjalnost je razvijal, pilil in jo zaokrožil s svojstvenim osebnim slogom tako v slikarstvu kot ilustraciji, grafičnem oblikovanju in scenografiji, a kot je izpostavil likovni kritik in kustos Galerije Insula Dejan Mehmedovič, je grafika tista, s katero pride do izraza vsa Mateličeva večplastnost. Na tem področju je po njegovih besedah tudi veliko prispeval v našem in širšem prostoru.

Nikoli ne preneha z eksperimentiranjem

“Uvedel je namreč kar nekaj inovativnih postopkov, ki so prisotni tudi v tem zadnjem ciklu. Matelič namreč nikoli ne preneha z eksperimentiranjem, ki predstavlja tako del njegovega ustvarjalnega procesa kot pomemben del njegove izpovednosti in izraznosti,” je pojasnil kritik.

Janez Matelič, slikar in grafik

“Pred leti sem mislil, da je grafika samo črna. Zdaj pa vidim, da bolj kot je barvita, bolj je dopadljiva in vesela. Saj tudi svet je barvit. Ni tako črn, kot smo ga morda včasih videli.”

Rdeča nit najnovejšega cikla artefaktov, kot jih je poimenoval Mehmedovič, so po njegovih besedah tudi tokrat odkrivanja, eksperiment in raziskava tehnične izvedbe, vsebine pa so preslikava umetnikovega neskončnega opazovanja prostora in odzivanja nanj. “Tudi grafike, ki so danes tukaj, so pravzaprav nekakšni avtorski odsevi, odzivi realnosti, ampak vedno nosijo v sebi tisti delček historičnega, ki je še zelo pomemben za naš prostor, s katerim se Matelič v zadnjem času večinoma ukvarja,” je dejal.

Zadnje desetletje namreč v Mateličevih delih prevladuje pomorska krajina, skozi katero pripoveduje osebne zgodbe in doživetja, pri tem pa se pogosto zateče k humorju, ki je prav tako ena od njegovih osrednjih karakteristik. Nekakšna novost ali premik v odnosu do stvarnosti pa je, kot je izpostavil likovni kritik na odprtju razstave, sproščenost, ki osvobojena bremen travmatičnih izkušenj prehaja v poigravanje. “Težke tematike pušča za seboj, s svetom se ne obremenjuje, ampak ga samo prezentira,” je pojasnil Mehmedovič.

“Sčasoma ugotoviš, da so neprestane skrbi nesmiselne”

Bolj sproščen pogled na svet je po avtorjevih besedah rezultat zorenja. “Včasih sem bil bolj črn, zdaj pa sem bolj vesel. Sčasoma ugotoviš, da so neprestane skrbi nesmiselne, ker te samo utrudijo, spremeniti pa ne moreš ničesar. Ko to spoznaš, je vse lažje,” je Matelič opisal svoje zorenje. S preskokom v razmišljanju so se spremenila tudi njegova dela, se je zamislil. Dobila so več barv. “Pred leti sem mislil, da je grafika samo črna. Zdaj pa vidim, da bolj kot je barvita, bolj je dopadljiva in vesela. Saj tudi svet je barvit. Ni tako črn, kot smo ga morda včasih videli,” je dejal po razmisleku.

Če je pri razstavljenih delih neobremenjeno sprejemanje stvarnosti nov element, pa je tudi v tem ciklu prisotna nekakšna stalnica, modus operandi Mateličevega ustvarjanja, ki se kaže v inovativnosti izvedbenega pristopa. Mehmedovič je namignil na pravcate izume, za katerimi se skrivajo posebni gravirni stroji in podobne tehnične inovacije, ki pa seveda ostajajo skrbno varovana skrivnost. Matelič je pojasnil, da so tehnološki izumi posledica določene filozofije. Današnji mladi računalnik uporabljajo za končni izdelek, njemu pomeni le orodje, ki mu olajša postopek.

“Nekatere stvari tako naredim na računalnik, potem graviram s CNC strojem na ploščo, nato ročno obdelujem oziroma kombiniram gravuro s suho iglo in potem tiskam klasično, kot je tiskal Rembrandt ali pa naš Božidar Jakac. Računalnik je orodje, ki naj ti pomaga, ne naredi pa ti končnega izdelka. Sprintana grafika zame nima nobene vrednosti. Poleg tega jo tako lahko naredi vsak,” je razložil.

“A ravno zaradi prepletenosti klasičnega dela in teh novih tehnologij, če tako rečemo, so nastali kakovostni likovni izdelki,” je zaključil Mehmedovič.

---