Muzikal je trojno delo

Anja Drnovšek, že četrto leto članica Gledališča Koper in njegov najbolj prepoznaven televizijski obraz, se na gledališkem odru vse bolj uveljavlja tudi kot komičarka in pevka, kar je nedavno potrdila z vlogo v “mijauziklu” Obuti maček, ki ga je koprsko gledališče pripravilo v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem in režiserjem Vitom Tauferjem.

Je res, da je igralcu vedno najljubša zadnja vloga?

“Drži! Najbolj sveža je, še je živ spomin na to, kako si jo osvajal in posvojil, je kot zadnji otrok, ki mu podariš največ časa in jo zato tudi tako rad igraš. Danes mi je najbolj ljuba vloga kraljične v Obutem mačku. Pred meseci je bila to Tina v Super revi, pred tem vloge v Skrivnostnem primeru ... In če se zgodi, da moram v valu predstav Obutega mačka odigrati katero od naših starejših uprizoritev, v šali rada povem, da takrat postanem nejevoljna, saj ta vloga tisti trenutek ne spada v mojo 'družino.” (smeh)

Kaj pa vloga Mete v Samorastnikih, ki ste jo odigrali še v Mestnem gledališču ljubljanskem, in vloga Matere v Zadnjih lunah na odru koprskega gledališča? Nista zadnji, zagotovo pa sta posebni ...

“Moji najljubši vlogi sta. Toda če se ozrem nanju s časovne oddaljenosti - Meto sem nazadnje igrala pred dvema letoma, Mater pred dobrim letom dni - danes moj odnos do njiju pogojujem s procesom dela in z odnosi med ustvarjalci teh predstav, manj z vlogama samima. Pri Zadnjih lunah mi je bilo zelo drago ustvarjati z režiserjem Dušanom Mlakarjem ter z igralcema Borisom Cavazzo in Rokom Matkom - začutila sem jih kot prijatelje in umetnike, vedno, vse tri; v Samorastnikih sem odigrala svojo prvo glavno vlogo in takrat, prvič in zadnjič, igrala skupaj z Gašperjem Tičem. Študij je tisti, ki odtehta vlogo, naj bo ta velika ali majhna.”

Hotela je postati veterinarka

Anja Drnovšek je želela postati veterinarka, vendar jo je sodelovanje v gimnazijski gledališki skupini tako prevzelo, da se je odločila za študij dramske igre na AGRFT (akademijska nagrada zlatolaska za vlogo Angelike v Molièrovem Georgeu Dandinu), kjer je leta 2012 diplomirala. Že v študijskih letih je debitirala na odru MGL, po diplomi je kot gostja igrala v SSG Trst, Anton Podbevšek Teatru, Gledališču ŠKUC, MGL, Slovenskem mladinskem gledališču. Odmeven pa je bil tudi njen avtorski projekt Sylvia.

Članica Gledališča Koper je postala na začetku sezone 2016/2017. Med vlogami, odigranimi na koprskem odru, ne gre prezreti Eme v Harlingovih Jeklenih magnolijah, Zug v Randazzovem Za blagor vseh ljudi (obe Gledališče Koper in SNG Nova Gorica), Candide v Ventilatorju (Gledališče Koper in Novosadsko gledališče); še posebej pa velja opozoriti na vlogo Matere v Bordonovih Zadnjih lunah.

Nastopila je tudi v televizijskih nadaljevankah (Lepo je biti sosed, Usodno vino, Reka ljubezni) in filmih (1991 – Neizstreljeni naboj Jureta Pervanjeta, VandimaJasne Hribernik in v študijskem filmu SvitanjeTine Ščavničar).

Se je za majhno vlogo res treba še bolj potruditi, ker imaš, kot je rekla lanskoletna dobitnica Borštnikovega prstana Marinka Štern, “na voljo manj materiala, manj časa, da na odru pokažeš, kdo je ta oseba”?

“Marinka je v enem stavku povedala vse, tu ni kaj dodati. Ko igram majhno vlogo, se seveda najprej vprašam, zakaj jo imam, zakaj me avtor besedila sploh potrebuje. Toda, če si to vprašanje postavim v pravem trenutku in na pravi način, hitro najdem odgovor nanj in takrat mi postane vseeno, kako velika je vloga. Drugače je, če si ne znam odgovoriti - takrat lahko dolgo 'vrtam' v režiserja in čakam na njegov odgovor.”

Ste Hudabivško Meto, kot eno ikoničnih figur slovenske literature in nosilno vlogo v predstavi, takrat občutili kot breme?

“Nisem. Najbrž tudi zato ne, ker je bila dramatizacija, ki je sicer sledila noveli, vendarle lahkotnejša, nova in mi je kot igralki puščala veliko svobode. Trudili smo se izogniti patetiki, iskali smo vmesne poti, sama nisem želela, da bi bila Metina trpeča narava tako poudarjena. Moja Meta je bila drugačna.”

“Oder mi pomeni kreacijo, platno, na katerega lahko projiciram sebe tako, kot se počutim v obdobju študija. Kjer lahko spoznavam sebe, se presenečam.”

Anja Drnovšek

V Mestnem gledališču ljubljanskem ste bili zaposleni leto in pol. Zakaj jeseni leta 2016 odločitev za preskok v Gledališče Koper?

“V predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega sem kot gostja igrala pet let, bila pozneje zaposlena, vendar se mi je pogodba iztekla. Takrat me je poklicala Katja Pegan in rekla: 'Imam vlogo zate, imam službo zate, sprejmeš eno ali drugo ali oboje?' Koprskega gledališča takrat nisem poznala, vendar sem privolila in se kot Zasavka hitro 'udomačila' na Primorskem.”

Vas vloge v koprskem gledališču izpolnjujejo kot igralko?

“Nekatere bolj, druge manj, zato rada rečem, da igram vloge za 'šiht' in tiste za dušo, toda tako je v vseh gledališčih. V Gledališču Koper sva zaposleni le dve igralki in gledališko vodstvo zelo dobro porazdeli vloge med nama. Ob vlogah v Jeklenih magnolijah, Zadnjih lunah in Ventilatorju sem imela priložnost tudi igralsko rasti.”

So za rast potrebni tudi občasni pobegi v neodvisno produkcijo, v zahtevnejše vloge, kakršna je na primer vloga Sylvie Plath v avtorskem projektu Sylvia?

“Projekt ima daljšo zgodovino, kot se zdi na prvi pogled, saj sem pesmi Sylvie Plath že dolgo nosila v sebi in se nenehno spraševala, kaj se skriva za njenimi temnimi razpoloženji. Zamisel o monodrami je vzniknila takrat, ko sva z režiserko Evo Nino Lampič sodelovali pri Samorastnikih, in dozorela z odkritjem dnevniških zapisov pesnice, ki sva jih prebirali kar leto dni in iz njih poskušali izluščiti besedilo za uprizoritev. Ta je svoj krst doživela šele konec leta 2017 in da, bila je pobeg stran od komedij in lahkotnejših žanrov.”

Vprašanje na pol v šali. V televizijskih nanizankah najbrž ne igrate zaradi enakih razlogov?

(smeh) “Ne, sploh ne! Priznam pa, podpiram njihova snemanja, saj bi bil igrani televizijski program brez njih pičel, igralci - pri nas izšolani za gledališko igro, ne za igro pred kamero - pa brez potrebnih izkušenj za delo pri filmu. Ne poznam igralca, ki ne bi bil vesel povabila k snemanju; tako kot potrebuje igralec kilometrino za delo v gledališču, potrebuje tudi kilometrino, izkušnje za igro pred kamero. Sama opažam, da mi igranje v dnevnih nanizankah katerega koli žanra lajša tudi delo v gledališču; odkar snemam - tam besedilo prebereš enkrat, dvakrat in že posnameš kader - sem se tudi besedila za gledališke vloge sposobna naučiti presenetljivo hitro.”

Akademija igralca “vzgaja”, da bo stal na vrhu in igral največje vloge dramskega repertoarja. Kako ste se ob prihodu v Gledališče Koper znašli v pretežno komedijskem repertoarju te hiše?

“Nisem igralka, ki bi igrala tako 'zares', da bi izgubila stik z realnostjo. Oder mi pomeni kreacijo, platno, na katerega lahko projiciram sebe tako, kot se počutim v obdobju študija. Kjer lahko spoznavam sebe, se presenečam. Nikoli pa mi oder ni bil psihoterapija ali vrsta odvisnosti. Na akademiji sem veljala za 'komedijantko', pa čeprav sem - morda prav s projektom Sylvia - drugim in sebi poskušala dokazati, da sem dobra tudi v zahtevnejših vlogah. Ob prihodu v Koper sem verjela, da o komediji vem dovolj, vendar sem si kmalu morala priznati, da o igri znotraj širokega spektra komičnega ne vem veliko in da vseh komedij ne moreš igrati na enak način. S tem priznanjem pa je igranje v komedijah zame postalo izziv. Danes vem, da je komedija zahtevna zvrst in da jo za manjvreden žanr lahko označijo le tisti, ki se z njo še niso srečali ali netalentirani igralci. Vsak, ki je že igral v komediji, ve, da je zanjo potrebno dobro obrtno znanje, meštir, kot bi rekli Primorci.”

Gledališče Koper se vse bolj uveljavlja tudi kot gledališče glasbenih komedij in muzikalov. To zahteva igralce, ki so odlični pevci, toda ker gre za formo, pri kateri dramaturgijo in karakter liku zakoliči glasba, je v igralskem smislu muzikal najbrž manj ustvarjalen?

“Predstav z glasbo in petjem ne občutim tako zavezujoče. Prav nasprotno, kot igralko me sproščajo, saj karakter lika dojemam prek glasbe. Ko sem na akademiji v Calderónovi drami Življenje je sen igrala Kraljico, sem se na vlogo pripravljala tudi tako, da sem poslušala klasično glasbo, ki mi je pomagala do želenega počutja. V Obutem mačku, v katerem igram in pojem kraljično Marjetico, me glasba dovolj podpira, da se lahko igralsko odprem. Tudi če ne bi pela, ampak bi samo interpretirala besedilo, bi mi bilo z glasbo precej lažje.”

Je identifikacija gledalca z likom v muzikalu mogoča tako kot z likom v dramskem besedilu?

“Je, zagotovo! Moj najljubši muzikal je Kabaret in vedno se lahko poistovetim z Lizo Minelli oziroma z zgodbo njenega lika Sally Bowles. Tisti, ki v muzikalih ne uživajo in ne razumejo, zakaj začne igralec sredi dialoga peti, se najbrž nikoli ne bodo poistovetili, drugi pa.”

Omenili ste vašo zadnjo vlogo, kraljično Marjetico v Obutem mačku. Ker gre pri priredbi Andreja Rozmana Roze za travestijo klasične pravljice - kakšna je danes kraljična, ki poje celo v ritmih sambe?

“Trmasta in uporniška je. Noče se podrejati ustaljenim podobam princesk, ki čakajo prince na belem konju, noče se poročiti z Brdavškom, ne posluša mame, ki ji nenehno prigovarja, da je poroka dobra zanjo in da tako pač mora biti, temveč si princa najde sama. Je tudi glasnica socialnih sprememb, toda kako bo po poroki, ne ve nihče.” (smeh)

V čem je razlika med študijem muzikala in dramske predstave?

“Pri muzikalu vse sloni na songih, ki napovedujejo karakter lika, zato mora igralec s korepetitorjem in glasbenim vodjo najprej naštudirati songe, kar je še posebej zahtevno, če nimaš enako dobrega posluha kot drugi; sledijo koreografske vaje, na katerih je treba posamezne koreografije zelo natančno osvojiti, nato se petju in plesu doda govorjeno besedilo. Od tu dalje potekajo vaje podobno kot v dramskem gledališču. Študij je drugačen, v primerjavi s klasičnim študijem predstave v dramskem gledališču pa je muzikal trojno delo.”

Sta avtorja glasbe Nana Forte in Jure Ivanušič glasbo pisala za določene igralce in njihove glasove, konkretno za vas?

“Pisala sta za konkretne igralce, vendar smo nekatere malenkosti morali spremeniti, predvsem tempo, saj je vsak od igralcev ponudil, kar je lahko. Jure je prišel vsem naproti, ni vztrajal pri zapisanem, znal nam je prisluhniti, in sama sem - verjamem, da tudi moja igralska kolega Rok Matek in Luka Cimprič - s tem sodelovanjem zelo zadovoljna.”

Tudi nova vloga, ki ste jo začeli pripravljati nedavno, je pevska. Za kakšno uprizoritev gre?

“Bolj kot za gledališko-glasbeno uprizoritev ali muzikal gre za koncert z naslovom Stoletje muzikala, ki bo z odlomki iz najbolj znanih muzikalov gledalcem predstavil zgodovinski razvoj tega glasbenega žanra. Predstavili bomo najbolj znane muzikale, povedali, zakaj so tako udarni in kaj je pri posameznem muzikalu tako posebnega, da se je zapisal v zgodovino.”

---