Čim dlje ostati doma
Kako čim dlje ostati doma! O tem govorijo na vsakem dogodku, povezanim s starejšimi. Strokovnjaki, delavci v socialnem varstvu, župani, novinarji - vsi ponavljamo, kako mora družba slediti tej smernici. Kot da je to kaj novega. Kot da so pred 20, 30 leti ljudje, ko so prišli v zrela leta, komaj čakali, da gredo v dom in jih je treba zdaj prepričevati, naj ostanejo doma.
V resnici se le redki sami odpravijo v dom, ko so še čili in zdravi. Veliko več je takšnih, ki jim je domača hiša vrednota, potreba po institucionalnem varstvu pa zadnja stopnica v življenju, na katero nočejo stopiti. Še toliko bolj to velja za ljudi s podeželja.
Kot da so pred 20, 30 leti ljudje, ko so prišli v zrela leta, komaj čakali, da gredo v dom in jih je treba zdaj prepričevati, naj ostanejo doma.
To ugotavljajo tudi v dnevnih centrih za starejše. Gre za storitev, ki jo nudi približno polovica domov iz javne mreže, promovirajo pa jo kot dejavnost, ki podaljšuje bivanje starejših v lastnih domovih. Nudijo osemurno bivanje, socialno in zdravstveno oskrbo, fizioterapijo, delovno terapijo, prehrano, razvedrilo, medgeneracijsko sodelovanje, kreativne delavnice, vaje za ohranjanje telesnih in spominskih sposobnosti ... Seznam storitev je dolg. Predvidena mesta pa bolj ali manj prazna - vsaj ko gre za dnevne centre v Ilirski Bistrici, Postojni, Sežani in Hrpeljah. Prva dva sploh nimata povpraševanja, v Postojni so zmogljivosti za dnevni center kar spremenili v celodnevno oskrbo. V Hrpeljah in Sežani pa imajo skupaj manj kot 15 uporabnikov. Dnevno varstvo postaja izhod v sili, ko se zdravje starejšim tako poslabša, da ne zmorejo več bivati doma, ko svojci ne zmorejo več skrbeti zanje, v domu pa ni prostora.
Razlog, zakaj na videz tako privlačna storitev, ki nudi vse prednosti institucionalne oskrbe, hkrati pa omogoča bivanje doma, ni bolj obiskana, se skriva tudi v ceni. Določena je s pravilnikom in znaša 70 odstotkov celodnevne oskrbe, kar hitro nanese 300 ali celo 500 evrov na mesec. Podatki o obiskanosti hrpeljskega dnevnega centra so zgovorni. V letu, ko je bilo bivanje brezplačno oziroma plačano iz Interregovega projekta, je vsak dan prihajalo skoraj 15 uporabnikov. Leto zatem, ko so uvedli plačilo, je uporabnikov pet, prihajajo pa le trikrat tedensko.
Zaključimo lahko z nekoliko pikrim odgovorom na izziv z začetka. Storiti ni treba nič. Karkoli drugega kot ostati doma, si starejši težko privoščijo.