Lov na ženske, nasilje, seks, šport

Igrive, srhljive, izzivalno družbenokritične, domišljene in mojstrsko upodobljene so ženske figure v keramiki, ki jih akademski slikar Jože Šubic iz Maribora predstavlja na razstavi Glorious Twelfth, v Mestni galeriji Nova Gorica na ogled do 28. februarja.

Odpri galerijo

NOVA GORICA > Glorious Twelfth v Veliki Britaniji in Severni Irski pravijo 12. avgustu, začetku lovske sezone na škotskega barskega jereba ali divjo kuro, umetniku pa gre tule za metaforo “moškega lova na žensko kot plen ali trofejo, objekt želje oziroma erotične fantazije”, v katalogu pojasnjuje doktorica filozofije Mojca Puncer.

Strah in sovraštvo

Ali razstavo lahko razumemo kot parodijo na moški šovinizem? “Ne, to je prehud izraz,” pravi Jože Šubic. “Bolj mi gre za prikazovanje dejavnosti, ki so za nekatere ženske normalne, marsikomu pa se utegnejo zdeti čudne, čeprav so lahko čisto banalne.” Na ogled so Kolesarka, Šahistka, Strelka, Meduza, Nabiralka biserov, Opazovalka lune, tudi Te-Ta, črnka, zvezana v sadomazohistični seksualni igri.

Prvi v ciklu ducat skulptur sta leta 2016 nastali Blowing twins, dvojčici, ki pihata v dolgi cevi. “Upodobiti sem želel tesnobo žensk, ki se ne morejo izražati, ki so odrinjene ob rob, ne morejo priti do besede, do veljave. Zato sem dvojčici nekako izoliral, ju skril pod plinski maski. Maska ima nasploh več pomenov, človeka skrije, včasih ga zavaruje, obenem pa je lahko tudi orodje nasilja.”

V akvariju vidimo do vratu potopljeno žensko z avbo na glavi in s tetoviranim obrazom - Slovenski slavček je “priseljenka iz Burme, ki se je s tetovažo ognila, da bi jo odpeljali v javno hišo”.

Filozofinja njegovo delo v spremnem zapisu interpretira s pomočjo več teoretskih besedil, Šubic pa pravi, da ustvarja bolj intuitivno. Poigravanje s slovensko nacionalno identiteto in ksenofobijo seveda ni naključno. “Ker živim v Sloveniji, vidim sovraštvo do tujcev, strah, da nas bodo oropali naše slovenskosti, nas požrli ... Pa ne samo do prišlekov, vidim tudi sovraštvo do drugače mislečih in nelagodje ali celo zavračanje sodobne umetnosti - spomnimo se samo, kak plaz se je predlani usul na nagrajenki Prešernovega sklada Simono Semenič in Majo Smrekar.”

O vsem tem je mogoče razmišljati ob njegovem delu, ki nikakor ni hermetično, ampak je komunikativno, kar je umetniku pomembno, saj si želi dialoga z obiskovalci razstave.

Redno v Goriških brdih

Jože Šubic, leta 1958 rojen v Mariboru, je po študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost na domače likovno prizorišče vstopil v času razcveta nove podobe, v minulih štirih desetletjih se je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah ter prejel tudi več nagrad. Po izobrazbi je slikar, v kiparstvo pa je resneje zakorakal pred osmimi leti, ko je bil Maribor evropska prestolnica kulture. “Lahko bi rekli, da je moje kiparstvo projektne narave,” pravi. “Zamislim si projekt, kakršen je ta, zdaj predstavljen v Novi Gorici, uresničujem ga več let in potem pokažem v galeriji.”

Razstavo Glorious Twelfth spremlja še ličen, majhen kvadratast katalog s trdimi platnicami. “Je moj četrti takšen katalog v nizu, nekakšna žepnica,” pravi Šubic, ki se je v Novi Gorici že večkrat predstavil, redno pa sodeluje pa sodeluje pri projektu umetniških ambasad Krog umetnosti / Art circle v Goriških brdih.

---