Ni naroda, ki bi obstal brez lastnega jezika

Moderni časi so zaradi bolne medsebojne odtujenosti taki, da ljudje živimo eden mimo drugega in drug brez drugega. Nikakor pa ne moremo živeti mimo svojega jezika in ne brez jezika. Pa naj bo očetov, materin, materni ali tudi tuji. Brez lastnega jezika narod nima zgodovine, ne sedanjosti in ne prihodnosti. Po pesniku Župančiču: je brez namena, brez spomina, brez imena.

Za posameznika je najpomembnejši njegov osebni, vsak dan govorjeni jezik. Ta počiva na narečju, v katerem se je posameznik rodil, ali pa na govorici mesta, kjer se je naselil. Toda ob osebni, živi govorici je pomemben - pravzaprav še bolj pomemben - jezik, ki kraljuje nad narečjem in nad mestno govorico. Običajno rečemo, da je to knjižni jezik, ker ni živ, kot so narečja, ker je bil spočetka uporabljen le za knjige in ima zaradi tega tudi tako ime. Danes ni zapisan samo v knjigah, ampak tudi v časopisih in v drugih sredstvih jezikovno skrbnega pisanja in obveščanja državljanov, kot so ustava, zakoni, uredbe, odločbe, vsi uradni akti.

Si lahko predstavljate, predrage bralke in bralci, kakšna bi bila zmešnjava in bi se smejali, če bi poslanci zakon o prepovedi pijanskih voženj z avtom napisali in objavili v uradnem listu kar v štajerskem narečju, češ da je na Štajerskem največ vinogradov in zaradi tega še pijancev? Šoferji na Dolenjskem bi se še kar naprej nacejali z zdravilnim cvičkom, češ da zakon zanje ne velja, “sej nej napisan pa dalensku”. No, poslanci vendarle imajo tako mero pameti, da kaj takega ne bi storili. A v naši domovini pri odnosu do jezika nismo vsi tako obdarovani s pametjo, kot so poslanci, ki zakone po zaslugi pravne službe le izdajajo v slovenščini, ki je slovnično pravilna. V odnosu do lastnega jezika smo površni. V nespoštovanju knjižnega jezika, ki je najpomembnejše orodje medčloveškega povezovanja, se skriva vzrok za občutek, da je naša materinščina ogrožena. Prav na to je usmerjeno vprašanje, ki nam ga je poslala za imenom Teja skrita bralka: “Spoštovani moj profesor, od veselja, ker vas po dolgih mesecih čakanja spet lahko berem v Primorskih novicah, se vam oglašam tudi jaz. Pred več kot pol stoletja sem bila vaša dijakinja na gimnaziji v Kopru, ki sem jo imela rada, kakor tudi slovenščino in vas, ki ste nas jo učili. Zato sem tudi jaz študirala jezike, a delam kot uslužbenka za stike z javnostjo v Ljubljani. Radovedna sem, kaj boste rekli o mojem vprašanju. Večkrat sem v Minuti prebrala vašo misel, da so narečja in knjižni jezik v nenehnem medsebojnem boju za to, kateri bo prevladal. Vi pravite, da ne smemo dati prednosti narečjem, ampak slovničnim pravilom knjižnega jezika. Jaz pa mislim, da je knjižni jezik šibkejši od narečij in zaradi tega mora mnogokrat odstopati od strogih določil, zapisanih v slovnici. A na drugi strani tudi dvomim, da se knjižni jezik nujno mora prilagajati narečnim govorom. Bi rada vedela, kaj vi pravite o tem vprašanju. Hvala za odgovor. Zapišite, da sem Teja, čeprav mi ni tako ime. Lepo pozdravljam vas in vaše bralce.”

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Res je, Teja prav razmišlja. Knjižni jezik je šibkejši od narečij in meščanskih govorov; a na drugi strani spet od njih močnejši. Šibkejši je zato, ker ne živi med ljudstvom, kot živé narečja. Mrtev je in prisoten le v zapisu. Zvečine se premalo trudimo za to, da bi ga enotno govorili in zapisovali. V današnji množični obsedenosti z demokracijo hoče vsakdo biti neodvisen demokrat; vsakdo hoče misliti, pisati in govoriti po svoje: demokratično. Nevarna grožnja naši knjižni materinščini preti - ne iz narečij, ampak iz meščanskih, mestnih govorov; zlasti iz osrednjega, ljubljanskega. Ta je najbolj množičen, oblastiželjen, najglasnejši, “kul” in posejan z obiljem jezikovnih “cvetk”. Na nekatere nas je opozoril Franc Gombač, upokojeni učitelj in kulturni delavec iz Podgrada: “Spoštovani gospod profesor! Kar nekaj časa je preteklo, ko se nisem oglasil v vaši Minuti. Pravzaprav sem vas vmes nekaj časa pogrešal, drugače rečeno - pogrešal sem Minuto. No, kakorkoli že, Minuta je spet tu in z njo nova jezikovna spoznanja in utrjevanje nekoč naučenega. Z veseljem sem prebiral vaše ugotovitve o obrazilu -ova pri uporabi priimkov naših prijateljic in sopotnic. Soglašam s tem, da tudi moja žena ni moja last, zato ni gospa Gombačeva, ampak gospa Gombač. Ker rad spremljam dnevna informacijska sredstva, kakor z dvema besedama zajamemo vse časopise, radie, televizije in še druge pametne izume - pa še krajše je, če rečemo tako -, pogosto naletim na besedne 'cvetke', ki me zaposlujejo in tudi razjezijo, ko jih poskušam razumeti.

• Tako pravijo, da 'ko se vrnejo nazaj' (predvsem politiki), 'bodo vse postorili'. Zdi se mi, da se vračati naprej ne da. Kako že pravimo temu?”

Nevarna grožnja naši knjižni materinščini preti - ne iz narečij, ampak iz meščanskih, mestnih govorov; zlasti iz osrednjega, ljubljanskega.

Odgovor: Takemu načinu govorjenja in pisanja pravimo obilje ali preobilje izrazov, s tujko pleonazem. Taka nepotrebna jezikovna štrena se nam splete, kadar v želji po popolnosti povedanega kopičimo besede istega ali zelo podobnega pomena: zjutraj na začetku dneva; v temì in brez lučí so tipali po kraški jami.

• “Tudi pravijo: da 'resnično zadanejo resnico, pa naj bo to še tako težko'. Kako je s temi zadatki, ali niso zadetki?”

Odgovor: Seveda so samo zadetki. Glagol zadeti je izveden iz “deti, denem”, ne iz “dati, dam”. Zaradi tega dobro razlikujemo pomene: deti - denem, zadeti - zadenem, nadeti (si) breme - nadenem (si), odeti se (s plaščem, ogrniti se) - odenem se itd.; in pomene: dati - dam, zadati si rano - zadam si, predati (dolžnost) - predam, obdati - obdam, pridati - pridam in podobno.

• “Poročevalci o pretepaških dejanjih lopovov nas radi gostobesedno obvestijo, da je ta ali ta 'žrtev zadel v predel glave' ali v 'predel' katerega drugega dela telesa. Pri nas pravijo, da ga je zadel v glavo ali v vrat, brcnil v r.. ali nekam (točno: v jaj…). Kaj porečete o takem pretiravanju?”

Odgovor: Prijatelj Franc Gombač se utemeljeno čudi, od kod odvečno določilo “v predel”, “v predel glave”, ko pa ni povedano, za kateri del predelov gre. Glava ima namreč več “predelov”: nos, čeljust, dve lici, čelo, tême; zdravniki bi dodali še katerega. Poročevalec bi moral zapisati, na primer, da ga je zadel 'v predel čeljusti na glavi', če je tak zapis sploh smiseln. Deli glave so tako blizu drug drugemu, da opis “zadel v glavo” zaobjame vse.

• “Za sklep pa še tale cvetka: 'Naš poslanec je moral po predavanju pri nas takoj odidet na drug sestanek.' Od kod ta odidet? Tudi če ne boste odgovorili na moja vprašanja, z veseljem čakam vašo novo Minuto. Lepo pozdravljeni!”

Odgovor: Izraz “odidet”, ki je narečni nedoločnik glagola oditi, se nam je porodil naknadno. To pomeni, da je poleg nedoločnika “oditi” (iz od-id-ti) iz njegovega sedanjika “odidem” nastal še dodaten nedoločnik: “odideti”. Ta se v gorenjsko obarvani ljubljanščini izgovori “odidet”.

Ker ni naroda brez urejenega jezika in ker naš knjižni jezik ne sprejema navedenih in podobnih “cvetk”, se smemo vprašati, če se jih bo ubranil in zadel svoj cilj, to je, da ostane vsem razumljivo sporazumevalno sredstvo. Vse je in bo odvisno od nas. Na Dolenjskem je brigada partizanov za zabavo krogle iz pušk in iz enega mitraljeza usmerila na splašenega zajca, a ga nobena ni zadela. “Pa je ušel!” sem, mlad smrkavec, zavpil. “Nič se ne boj, fantiček moj, noben fašist, nacist in izdajalec nam ne bo ušel kot zajec!” se glasil je odgovor.

Ali nam bodo take “cvetke” res ušle, ostale žive in motile knjižni jezik, je odvisno le od naše volje in jezikovne zavesti.


Preberite še


Najbolj brano