“Ko bom velik, bom ...”

Danes in jutri bodo številni devetošolci in skorajšnji maturanti obiskali srednje in poklicne šole, fakultete in druge višje ter visokošolske ustanove. Nekateri z že izdelano vizijo, kaj bi radi počeli v življenju, mnogi pa še tipajo in ugotavljajo, katera so tista področja, ki bi jim omogočila zaposlitev in karierni razvoj.

O dilemah, kako v Sloveniji ustvariti priložnosti za mlade, so sogovorniki spregovorili tudi na sinočnji okrogli mizi ob zaključku projekta Primorski pospešek, ki je nastal v tesnem sodelovanju Primorskih novic in Zavoda Pospešek. Deset zgodb mladih Primork in Primorcev, ki so na začetku svojih poklicnih poti, od katerih je odvisno njihovo nadaljnje življenje, je le kaplja v morje vseh zgodb, ki se med nami, pogosto pa mimo nas, dogajajo vsakodnevno. Marsikaterega mladega in perspektivnega človeka, v katerega je naša država vložila veliko, odnese v tujino. Ker ta ista država ne zna, ne zmore ali noče poskrbeti za tisto, kar mladi ljudje po končanem šolanju potrebujejo: ustrezno plačana in časovno stabilna delovna mesta v mladim prijaznem okolju, stanovanja po neoderuških cenah, primeren socialni servis, od vrtcev dalje, ki ne zaprejo vrat v zgodnjih popoldanskih urah ...

V storilnostno naravnani družbi za prehajanje znanja iz roda v rod preprosto ni več časa in tudi prave volje ne.

Ne gre le za visokotehnološke in znanstvene poklice, v katerih mladi doma pogosto ne najdejo svoje prihodnosti. Žal je ne najdejo niti v tistih, po katerih delodajalci sicer povprašujejo, a se vse konča pri skromnem (pogosto minimalnem) plačilu za relativno zahtevno in tudi fizično težko delo. Tu gre iskati vzroke, zakaj se na straneh zavoda za zaposlovanje ponavljajo številni razpisi za natakarje, kuharje, voznike, medicinske sestre ... In razloge, zakaj - če se jim le pokaže priložnost - iz Slovenije bežijo tudi tovrstni že izoblikovani kadri.

Med najmlajšimi je tu pa tam še slišati stavek: “Ko bom velik, bom ...” Vprašanje, koliko časa še. Nekateri poklici so, vsaj v naši državi, obsojeni na izumrtje. Za vajeništvo, ki je bilo nekoč odlična podlaga za izoblikovanje mojstrov, po ponovni uvedbi preprosto ni zanimanja. Prehajanja znanja iz roda v rod je na vseh področjih bolj za vzorec, saj ob storilnostno naravnani družbi za to preprosto ni več časa in tudi prave volje ne. V popravni izpit pa bo treba vložiti veliko volje in energije.


Preberite še


Najbolj brano