Zakaj ni dobro, da oblast nima nadzora

Zakaj ni dobro, da oblast nima pravega nadzora, s katerim bi ji gledali pod prste, se lepo vidi v treh istrskih občinah. Že vse od zamenjave oblasti izpred malo več kot leta dni počasi lezejo na plano zgodbe, iz katerih je razvidno, da so občinske strukture delale tudi po domače in po bližnjicah. Ti finančno-administrativni okostnjaki padajo iz omar, ne iz fojb.

Pojav je seveda neposredno povezan z zamenjavo politične oblasti v treh istrskih mestih (ankaranske občine tokrat ne bomo mešali, saj do zamenjave župana ni prišlo). Nove metle nimajo interesa, da bi “pokrile” napake in neracionalne odločitve svojih predhodnikov. Pravzaprav so trije novi župani milo in relativno stoično prevzeli funkcije, zaznati ni bilo posebnih revanšističnih ukrepov proti “nekdanji” oblasti. A so okostnjaki počasi začeli kapljati v javnost. Najprej v Izoli, ko je že na dan primopredaje Danilo Markočič ostal brez 1,9 milijona evrov. Razvpiti R Mercuri pa je čez nekaj mesecev, ko je odškodnina za “izgubljeno poslovno priložnost” sedla na njegov račun, postal najbolj znano izolsko podjetje. Če bi nad pravnimi in urbanističnimi postopki na občini bedel vsaj neodvisen nadzornik ali revizor, do takšne blamaže ne bi prišlo. Oziroma bi bila verjetnost zanjo bistveno manjša. To je sicer ugotovil tudi zdajšnji nadzorni odbor, ki za razliko od tistega v minulem mandatu ni pod popolnim vplivom koalicije, ki vodi občino.

Tako ljudstvu ostane zgolj upanje, da sta ob pomanjkanju nadzora etika in morala županov glavni oviri pred zlorabo javnih financ.

Tudi v Kopru se je še pred zamenjavo oblasti izkazalo, da na primer igrišča za odbojko na mivki niso ustrezno temeljena (spomnimo se: del tekaške steze se je usul) in da ima olimpijski bazen nešteto napakic. Kasneje pa se je izkazalo, da vgrajena bazenska tehnika bistveno odstopa od projektne naloge, tako da bazen, ki naj bi bil “oh in sploh”, ne bo mogel gostiti vrhunskih plavalnih prireditev, primeren pa ni niti za učenje plavanja. V oči bode dejstvo, da je stal več kot osem milijonov evrov, a je kljub temu nefunkcionalen.

Ali pa zadnji primer s protokolarnim stanovanjem v Semedelskih razgledih, za katerega so vedeli le posvečeni Popovičevi spremljevalci. Če bi 300.000 evrov namesto za nadstandardno stanovanje, ki ga ni uporabil nihče, namenili za tri ali štiri manjša stanovanja, bi deset Koprčank ali Koprčanov oziroma tri družine lahko v zadnjih sedmih letih imele spodobno streho nad glavo. In hkrati je prejšnja občinska oblast kričala, da nima denarja za neprofitna stanovanja!!!

Če vemo, da je v obdobju nakupa “protokolarnega stanovanja” nadzorni odbor MO Koper vodil razvpiti Valter Valenčič, je povsem razumljivo, da ta ni ugotovil ničesar spornega. Popovič je namreč v nadzorne organe večinoma imenoval neuke podpornike svoje stranke. Vsak, ki pozna delovanje nekdanjega koprskega župana, je prepričan, da največji okostnjaki še niso ugledali luči sveta. Tudi zato se je koprska občina pred nekaj tedni odločila za revizijo poslovanja v letih 2016 in 2017, podobno pa je napovedala tudi Marjetica.

V Piranu doslej okostnjaki niso padali iz občinskih omar, temveč iz omar občinskega komunalnega podjetja Okolje. Novi direktor G. G. Mišič je rokohitrsko zmanjšal izgubo podjetja, ki jo prejšnji direktorji niso zmogli, nadzorni sveti in župani, ki so bili pod vplivom stranke Socialnih demokratov, ki je držala vse vzvode oblasti, pa v tem niso videli velikega problema. Kar naenkrat se je lahko vikendašem odvzelo več kot 200 abonmajev za parkiranje v starem mestnem jedru in kar naenkrat je bilo možno del portoroške plaže, katerega vzdrževanje je Okolju prinašalo visoke stroške in izgubo, dati v najem bližnjemu hotelu.

Z novimi volitvami so se nadzorniki v istrskih občinah sicer zamenjali, a na najbolj odgovorna mesta so prišli tisti, ki so blizu novim oblastnikom. Te prakse se ne bo dalo kar tako odpraviti. Tako ljudstvu ostane le upanje, da sta ob pomanjkanju nadzora etika in morala županov glavni oviri pred zlorabo javnih financ. Seveda ob predpostavki, da pohlep in polnjenje lastnih žepov ne vidijo kot pozitivne lastnosti župana in njegovih prijateljev, temveč kot lastnost, ki ni primerna za posameznika, ki želi voditi kraj oziroma služiti lokalni skupnosti.


Preberite še


Najbolj brano