Nujno čtivo o svetlobi v dobi teme
Kultura
12. 02. 2020, 06.00
, posodobljeno: 14. 02. 2020, 11.31
Dnevniku Diane Budisavljević so na filmskem festivalu v Puli ploskali osem minut. Stoječe ovacije so bile namenjene zlasti preživelim pričevalcem, nekdaj otrokom v ustaških taboriščih, ki jih je Diana Budisavljević s somišljeniki rešila skoraj gotove smrti. Več kot 10.000 otrok! Hrvaški režiserki Dani Budisavljević, ki je obiskala tudi Izolo in Sežano, je uspel nadideološki film o upanju.
Diano Budisavljević igra Alma Prica, njenega moža, uglednega zdravnika, pa Igor Samobor.
IZOLA, SEŽANA
> “Leto 1941. Diana Budisavljević, žena uglednega zagrebškega zdravnika, izve, da ustaška vojska pravoslavne ženske in otroke zapira v taborišča, kjer umirajo od lakote in bolezni. Z nekaj prijatelji v svojem stanovanju organizira tvegano kampanjo, s katero reši gotove smrti več kot deset tisoč otrok. Gre za eno največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne, a Dianino ime je zaradi njenega avstrijskega porekla za dolga leta izbrisano iz zgodovine. Zanjo niso nikoli slišali niti otroci, ki jim je rešila življenje,” je kratek povzetek filma, kot so ga strnili ustvarjalci. Film Dnevnik Diane Budisavljevič, ki so ga v četrtek predstavili v Artkinu Odeon v Izoli, v nedeljo pa še v sežanskem Kosovelovem domu, se gleda kot učno čtivo o nepredstavljivi moči medčloveške naklonjenosti in sočutja.
Usodna priimka
Enaka priimka pogumne ženske, ki se ni hotela sprijazniti s pogubno usodo otrok v ustaških taboriščih, odvzetim materam in prepuščenim grozljivim razmeram, ter mlade hrvaške režiserke Dane Budisavljević, sta naključje. A obenem ključ, da je dnevnik, nepoznan v javnosti, izdan pri znanstveni založbi, priromal v roke ustvarjalke, ki je začutila, da zgodbo mora povedati. Še posebej v časih, ko se tudi na Hrvaškem skuša pisati nova zgodovina in zanikati zločine ustašev. “In ker se ta zgodovina vedno na novo piše, je prav, da določenim ljudem pokažemo resnico,” je v Izoli dejal Dušan Milavec, scenograf v filmu, ki je po dolgem aplavzu po projekciji z režiserko odgovarjal na vprašanja gostitelja Erika Totha in občinstva.
V filmu se prepletajo igrani del, v katerem glavni vlogi Diane in njenega moža igrata Alma Prica in Igor Samobor, ter dokumentarni izseki pričevanj štirih preživelih, ki so se vrnili na kraje trpljenja, in dragoceni arhivski, mestoma pretresljivi posnetki. Želeli so ohraniti enotnost, celovitost končnega izdelka, zato je film v celoti črno-bel, kar so dosegli v zahtevni postprodukciji v ljubljanskem studiu. Film je bil izziv tudi zato, ker je prvi igrani za režiserko. Doslej je posnela zgolj dokumentarne filme, zato ji je bil pri tokratnem v veliko pomoč prav Postojnčan Dušan Milavec s svojimi bogatimi, tudi mednarodnimi filmskimi izkušnjami in uspehi.
Naj zmaga svetloba!
Dana Budisavljević je med drugim poudarila, da film ob vseh grozotah predvsem želi pokazati veliko dejanje posameznice, ženske, ki je po vojni ostala med anonimnimi heroji.
“Ljudje, nekdanji otroci, ki so kasneje iskali starše, nekateri pa niso ugotovili niti svojega priimka, so s filmom na neki način dobili identiteto,” je dejal Dušan Milavec, režiserka pa je razkrila, da je z vsemi, s katerimi je sodelovala, ves čas v stiku. Od štirih pričevalcev, ki nastopijo v filmu - posnela jih je veliko več -, je žal preminula in projekcije filma ni doživela le Zorka Janjanin, a sta na petkovo predstavitev v Celje prišli njena hči in vnukinja.
“Zgodba je želela biti in je univerzalna, nisem želela prikazati boja ideologij. Navkljub grozotam želi film poudariti upanje, svetlobo človekoljubnih dejanj,” je na koncu pogovora v Izoli poudarila režiserka.