Spet te fojbe
Če bi imeli snovalci italijanskega dneva spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije dobre namene, potem bi za leto ali dve ustavili konje, svoj praznik obeležili na bolj intimni ravni, brez sojev žarometov, ki jih izkoriščajo podpihovalci sovraštva. 10. februarja naj bi se namreč spominjali dogodkov, ki so pripeljali do nasilja, prisilnega izseljevanja in ubijanj, predvsem pa naj bi opozarjali na ideologije, ki lahko tako zameglijo človeški um, da slednji dvigne roko nad sočloveka samo zaradi drugačnih političnih prepričanj, pripadnosti drugemu narodu, rasi ali družbenemu razredu.
Ker pa je bil 10. februar že od začetka zastavljen kot revizionistični praznik poveličevanja italijanstva in demoniziranja zmagovalcev v drugi svetovni vojni na vzhodni italijanski meji, je pričakovanje, da se mu bo sosednja država odpovedala, naivno. Prav tako ne gre pričakovati, da bo ta dan, ki vse bolj diši po nostalgiji za fašizmom, izkoristila za prikaz geneze spora in dogodkov, ki so pripeljali do zločinov, ki so se sicer dogajali tudi drugod po Evropi. To možnost je imela najmanj od leta 2005 dalje, ko je uzakonila omenjeni praznik, a več kot do potvarjanj dejstev, ki jih je vzela iz zgodovinskega konteksta, ni prišla. Pravzaprav je z vsakim letom huje, kot ugotavlja predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, saj neresnice in provokacije dobivajo neslutene razsežnosti: najnovejša je ta, da naj bi Slovenci celo sami zažgali Narodni dom ...
Ne smemo se bati ugotavljanj zgodovinskih dejstev, bati se je treba poskusov izrabljanja zgodovine v aktualne politične namene.
Ne smemo se bati ugotavljanj zgodovinskih dejstev, bati se je treba poskusov izrabljanja in izkrivljanja zgodovine v aktualne politične namene. Tako dan spomina v Italiji ostaja zamujena priložnost, s katerim se zastruplja ozračje ob meji, slovenska diplomacija in država pa nimata ne moči ne volje, da bi to gonjo zaustavila.
Zato na tem mestu lahko samo še enkrat ponovimo neizpodbitna dejstva, ki jim zgodovinarji ne glede na nacionalnost ne oporekajo: poboji so potekali na ideološki in ne na etnični osnovi, v fojbah niso samo posmrtni ostanki Italijanov, temveč tudi Nemcev, Slovencev, Hrvatov, nasilje pa je večinoma predstavljalo maščevanje za desetletja poniževanja, raznarodovanja in razlaščanja Slovencev. Populisti tega ne želijo slišati, saj bi njihov desetofebruarski ponovitveni ritual izgubil smisel, ljudje dobre volje pa imajo pravico to vedeti.