Saša Vuga bi danes praznoval 90. rojstni dan

Danes, na kulturni praznik, bi 90. rojstni dan praznoval pisatelj Saša Vuga (1930-2016), edinstven mojster sloga in pokončen Primorec. Na terasi njegove domače hiše na Mostu na Soči, prav nad sotočjem Idrijce in Soče, smo ga v objektiv ujeli zadnjega avgustovskega dne leta 2014, danes pa spet objavljamo velik intervju, ki smo ga napravili pred desetletjem, ob njegovi 80-letnici.

Leta 2010 smo zapisali: “Mojster sloga govori, kakor piše: strastno. Po debelih dveh urah, ki ju do roba napolni s spomini, s krohotom, z jezo, bi človek rekel, da je njegov osemdeseti rojstni dan še daleč.”

Energični pisatelj je ob takratnem jubileju pri Mladinski knjigi izdal roman Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca), novinarja pa ni povabil na rodni Most ali v Ljubljano, ampak v Domžale, kjer je zaživel z ženo Ano.

> Pričakoval sem, da se bova srečala na vašem rodnem Mostu na Soči, nad sotočjem, ki ga tako radi opisujete v svojih delih - se pa v Domžalah!

“Sotočje Soče in Idrijce je moje pribežališče. Tam imam hišo. Spredaj, na trgu, je Vugova hiša, zadaj pa moja, ki jo je malo razdejal potres. No, nič ne de, v njej mi je dobro.”

> Kakšna je razlika med Vugovo in vašo hišo?

“Vugova je iz leta 1757, moja pa je bila zgrajena leta 1906, v času, ko se je odprla bohinjska železnica in je moj ded na dunajski dvor pošiljal soške postrvi, ki so jih v tej hišici pakirali v ledene opeke. V njej sem si napravil pribežališče, kamor se umikam julija in avgusta, pozimi pa tam preživim le kakšen teden. Most na Soči je kraj z dolgo zgodovino. S karizmo. Z imenitno nekropolo. Arheologi so odgrebli nekaj tisoč žarnih grobov. Čutim, da mi zrak, ki sem ga dihal kot otrok, dobro de. Z ljudmi se kaj dosti ne družim, raje uživam v miru. Veliko muharim, menda, saj sem rojen ducat metrov nad vodo. A odkar so Italijani Sočo in Idrijco pokvarili z jezerom, tega ne počnem na Mostu, marveč se vozim na Slap, v Bukovico, nasproti hiše Cirila Kosmača. Tako si odpočivam od nezdravega življenja. Vsako noč namreč delam do petih zjutraj.”

> Še zmeraj?

“Še zmeraj. Sediš, tuhtaš, mozgaš, ustvarjaš, delaš. Telo pa zahteva svoje, zlasti ko prideš v leta. In jaz sem prišel v leta. Zato potrebujem razgibanost, muharjenje, samoto, ki je tam imenitna. Na Mostu na Soči tudi delam.”

> Drugače kakor v Domžalah?

“Ne, enako. Računalnik imam tu, imam tam. Vzamem disketo, tam nadaljujem, kar sem začel tu. Ponoči pišem, ker sem nekakšna radijska pohaba, radijski invalid. Naj pojasnim. Ko sem leta 1949 prišel v Ljubljano, nisem imel nobene štipendije. Oče me ni mogel podpirati, ker so ga barabe s tolminskega komiteja pritiskale k tlom, češ da je kapitalist, ker ima gostilno. Ah, koliko hudega so napravile našim zvestim ljudem! No, kljub težavam sem ostal močan, postal sem napovedovalec za tuje jezike na Radiu Ljubljana. Po koncu oddaj za tujce so mi rekli, da me ne pustijo stran, in so me napravili za slovenskega napovedovalca. Mlad sem bil, lep glas sem imel, rade so ga imele zlasti punce, ki se ga spominjajo še danes, ko so stare mame. Nastopal sem v paru z gospo Ano Mlakarjevo, v večernih urah, ko so bile na programu umetniške oddaje. Da bi bil dober, sem popoldne spal. Opolnoči, ko se je radijski program končal, sem bil še zmeraj spočit. Pa sem šel v bar Nebotičnik, kjer so pogosto bili moji trije najboljši prijatelji: pisatelj Andrej Hieng, literarni zgodovinar Dušan Pirjevec - Ahac in kipar Jakob Savinšek. Prihajali so tudi gledališki igralci, ki so po predstavi še zmeraj dišali po šminki in mastiksu. Stane Sever je bil še vedno kralj Lear, tista je bila Ofelija, tista vdova Rošlinka ... Če v baru nisem srečal nikogar, sem šel domov študirat. Do štirih, petih zjutraj. Zato pravim, da sem pohaba. Ker še zmeraj najlaže delam ponoči. Kar pa seveda ni normalno.”

> Na RTV ste ostali cela štiri desetletja, vse do upokojitve. In zasloveli kot pionir slovenske televizijske igre.

“Že kot napovedovalec sem bil uspešen. Kar dvakrat so me razglasili za prvega spikerja. Pa sem se naveličal. Počutil sem se kakor papagaj, ki le izreka, kar napišejo drugi. Zato sem razmišljal, da bi se vrnil domov, zapustil svojo ubogo bohemsko podstrešno sobo v Ljubljani in šel poučevat v Gorico ali Tolmin. Me pa na RTV niso pustili stran. Ponujali so mi vse mogoče. Odločil sem se za vodstvo dramske redakcije. Zagnano sem se lotil dela. Na televizijo sem gledal zelo idealistično, imel sem jo za nekakšen povezovalni element Slovencev. Ker so naši pisatelji imeli težave z ustvarjanjem zanjo, niso namreč preveč marali tehnike, sem napisal knjigo ABC televizijskega pisanja, ki jo je pisateljsko društvo razposlalo vsem članom. Odzvali so se, sem pa sprva nižal merila. Da bi jih pritegnil, sem bil prisiljen uprizarjati stvari, ki si tega niso zaslužile. Kmalu pa so prišli Hieng, Šeligo in podobni možje. Hodil sem na vaje, delal z igralci, bil pozoren zlasti na jezik in skoval marsikatero terminološko novost, denimo izraz nadaljevanka. Prej smo vedno govorili o serijalkah, serijah, serijalih. Rekel sem si: če se nekaj nadaljuje, naj bo nadaljevanka. Vpeljal sem tudi izraz nanizanka, za nadaljevanko, ki je niz nepovezanih, samostojnih enot. Generalnemu direktorju sem postavil pogoj: rasti moramo iz žita z naše njive in iz tega bomo delali slovenski kruh. Tuje stvari lahko kupujemo, proizvajati pa moramo lastne. Redno smo snemali domače drame, danes pa zganjajo veselje, če jim uspe posneti eno na leto.”

“Slovenci vsakih petdeset let izgubimo del ozemlja”

> Kako je na vaš slog vplivalo domače sotočje? To sprašujem, ker se je v istem kraju rodil tudi pisatelj Ivan Pregelj.

“Res, ta vas je dala dva sitna človeka, ki sta razburjala s slogom ...”

> ... ki mu običajno pravijo metaforičen ...

“... metaforičen, gost, bogat, težek, baročen. Vse so mu že rekli. Ubogi Pregelj, njega je slog uničil. Josip Vidmar ga je pred vojno napadal tako zavoljo sloga kakor zaradi militantne katoliškosti, ki jo je Pregelj izkazoval na vsakem koraku. Pred vojno ga je uničeval kot kritik, po vojni pa ga je zatrl še politično. Ko je Pregelj, eden najboljših slovenskih pisateljev, umrl, je v Delu ali v Slovenskem poročevalcu, ne spominjam se več, izšel člančič v velikosti škatlice tistih ogabnih cigaret Drava. Sramota! Je pa res zanimivo, zakaj sta se prav v tej vasi rodila človeka s posebnim slogom. Moj slog je slog človeka, ki ni znal slovenščine. Na začetku sem govoril obsoško latovščino, tako grozno, da me je še danes sram. Živel sem med Italijani in se nalezel njihovega jezika. Takrat je bilo med Jugoslavijo in Italijo napeto, vsi naši hlevi so bili polni italijanske vojaščine, imel sem menažko, z njimi sem stal v vrsti, jedel z njimi makarone, spoznal kup italijanskih narečij, šel zatem v italijansko šolo pa v gimnazijo, po diplomi iz slavistike in primerjalne književnosti v Ljubljani sem dobil štipendijo italijanske vlade, se odpravil študirat etruskologijo in renesanso na univerzo za tujce v Perugii ... Čeprav sem se rodil v silno zavedni slovenski družini, v hiši, kjer so se zbirali kulturniki France Bevk, Gojmir Kos, Oton Župančič, Veno Pilon, tigrovci Albert Rejc, Zorko Jelinčič in drugi, sem bil vedno med Lahi, ki jih je bilo na Primorskem kot listja, od cestarja do uradnika. Ko sem se rodil, je tako močno snežilo, da se je oče komaj prebil do županstva. Tam je stopil pred umazanega Kalabreža - smrdel je po žaltavosti, po nikotinu, ampak bil je imperialen, bil je domišljav nad temi sciavi, nad sužnji. Oče reče 'dober dan', kreten mu niti ne odgovori. Oče, ki je bil ponosen, izobražen, svetovljanski, ga nekaj časa gleda, potlej pa pove, da se mu je ponoči rodil sin. Bedak se obrne od svojega cigaretnega ogorka in vpraša: 'Dobro, kako mu bomo dali ime?' Oče reče: 'Aleksander.' Moj oče je bil avstrijski oficir na Ruskem, tam je vzljubil ruski narod, hotel me je poimenovati Saša, a če bi izrekel to ime, bi Italijan eksplodiral kakor kakšna zanič karteča! Zaradi strešice. 'Ne, ne bo Aleksander,' pravi Italijan, 'ne bomo mu dali tega imena, saj je že tam en Aleksander.' Pokazal je nekam čez mejo. Mislil je na kralja Aleksandra Karadjordjevića. 'Čakajte malo,' reče oče, 'saj je bil tudi Aleksander Veliki.' 'Že,' prikima oni, 'a ni Italijan, je Makedonec.' Oče se znajde: 'Pa Alessandro Volta, Alessandro Manzoni ...' 'No, pa naj bo,' reče teleban in zapiše Aleksander, kar sem na legitimacijah še danes, pa čeprav sem od zmeraj Saša.”

> Kakšna je zgodba vašega očeta?

“Bil je domoljub, član goriškega Preporoda, leta 1918 se je odrekel študiju v Pragi in šel Koroško branit pred Avstrijci. Po dolgih dveh letih se je z odtrgane Koroške vrnil na odtrgano Primorsko, kar je moralo biti strašno. Bil je visok, slok, simpatičen. In prikupen govorec. Dva sem slišal, ki sta imenitno govorila - eden je bil Ciril Kosmač, ki je bolje govoril kakor pisal, drugi je bil moj oče. Včasih me peče vest, ker očetu nisem bolj prisluhnil. Zanimal me je moj čas, partizanščina, on pa je zlasti rad govoril o prvi vojni. Lovro Kuhar - Prežihov Voranc ga je spoznal na Koroškem in ga upodobil v znamenitem romanu Požganica. V liku legionarja Vuge nastopa kot pisateljev glasnik, rezoner. Iz tega sem diplomiral pri svojih profesorjih, Slodnjaku, Borštnikovi, Ocvirku, ki so mislili, da je legionar Vuga padel iz Prežihovega pisalnega stroja. Pa ni, pisatelj ga je spoznal v živo, v Dravogradu! Ko je bil Prežih že na smrtni postelji v Mariboru, sem mu, še mulec, pisal, ga vprašal, zakaj je očeta iz praporščaka spremenil v korporala, iz velikega in suhega v manjšega in čokatega, iz nacionalista v revolucionarja. S smrtne postelje mi je dobri Prežih poslal še pet pisem, mi pojasnil, da si je pri opisovanju pač privoščil pisateljsko svobodo, očeta in mene pa vabil, naj ga obiščeva v Mariboru. A takrat še ni bilo toliko avtomobilov, Maribor ni bil blizu, blizu pa je bila Prežihova smrt. Ni se nam uspelo srečati. Takole, vidite, z vseh strani sem bil obdan s slovenstvom, pa se kljub temu nisem zavedal moči tega jezika. Mislil sem v tujem jeziku, sanjal v tujem jeziku, kar naenkrat pa zagledam, kako mogočen je naš jezik, kakšna lepota je v njem. Seveda pa ga moraš znati, moraš ga imeti v mezincu, moraš ga poznati do korenin, z njim moraš čustvovati, čutiti. Zlasti pa ga moraš imeti rad! To je jezik za tristo milijonov ljudi, ne pa za dva milijona nemarnih, nepismenih, zanikrnih Slovencev, ki z njim delajo kot svinja z mehom. Ali kdaj prisluhnete besedovanju v našem parlamentu? To je jezik, v katerega je genialni Dalmatin, zazidan na Turjaškem gradu, okrog katerega so jahale protireformacijske komisije podivjanega škofa Tomaža Hrena, prevedel celotno Biblijo. Ta jezik je moral nekdaj biti jezik velikega naroda, ki je potlej, kot se reče, nastradal. Neki angleški zgodovinar je leta 1947 izjavil, da Slovenci vsakih petdeset let izgubimo kos ozemlja. Res je.”

> Vas brezmejstvo današnje Evrope ne navdaja z optimizmom?

“Čeprav nam je bilo germanstvo vselej nevarno, me avstrijska meja ne skrbi, saj so vmes Karavanke. Skrbi me italijansko tiho prodiranje, ki se je rodilo že pod Mussolinijem. S silo in z mirnim prodiranjem osvajati tuje ozemlje. In - bojim se naših idiotov. Slišim za butalce, ki bi na mah sodili v literaturo imenitnega pisca Frana Milčinskega. Saj veste, da je bil njegov standardni lik prav - župan. V Trstu in v Gorici ne sme biti ene slovenske besede, v Kopru pa hočejo ulice poimenovati kot v dneh pred vojno, v času Mussolinija! Do kdaj bomo blaženo trpeli Danajce, ki nosijo darove?”

Od Erazma Predjamskega do povojnih likvidacij

> Ste že od začetka vedeli, da se boste ukvarjali z jezikom?

“Ne, po srednji šoli sem hotel študirati kirurgijo. Ker sem v drugi vojni videl veliko krvi. Pa mi je profesorica Lojzka Brusova rekla, da bom nesrečen, kakor so bili Bogomir Magajna, Danilo Lokar, Lojz Kraigher ... Če si zdravnik, moraš biti zdravnik ves, kolikor te je. In enako je s pisateljstvom. Prav mi je svetovala, naj ji bog da, tej dobri gospe, mir!”

> Kakorkoli obrnemo, blizu vam je seciranje. Kirurg secira telo, pisatelj pa jezik. Oba morata biti natančna.

“Tako, perfekcionizem. Učil se ga nisem le pri žlahtnih profesorjih, ki so čutili, da iz mene nekaj bo, in so bili name nekoliko bolj pozorni, ampak tudi pri prijateljih. Kakšno srečo sem imel s prijatelji! Moj najboljši je bil Andrej Hieng. Isto noč sta mi umrla ljubi brat in moj Andrej. Za bratom nisem jokal, za Andrejem pa. Še prej kot njega sem v Domu Ivana Cankarja na Poljanah, kjer sem leta 1947 kratko stanoval, spoznal vso druščino, ki je pozneje postala eminentna. Tam so bili Janez Menart, Lojze Kovačič, Dane Zajc. Celo Ciril Zlobec se je včasih prikazal, v partizanski bluzi. Šele zatem sem prišel v dragoceno družbo omenjenih treh prijateljev Hienga, Pirjevca, Savinška. Vsi so bili nekoliko starejši od mene. In vsak je za hrbtom imel svojo življenjsko dramo: Hienga so kot mladega fanta potegnili v domobrance, čeprav je bil liberalec in je domobranstvo preziral. Ahac Pirjevec je bil legendarni partizanski komisar, polkovnik ...”

> ... za katerega se je govorilo, da je osebno sodeloval pri povojnih pobojih.

“Jah, morda je res imel bolj lahek kazalec, ko je v roki držal revolver. Je pa na koncu zavoljo tega zelo trpel. Na tem temelji tudi njegovo literarno disidentstvo in ubadanje z Dostojevskim. Do jutra bi vam lahko pripovedoval, koliko vsega sem doživel z njim. Zadnjo noč, na primer, je bil pri nas. S pokojno ženo Anko sva njega in njegovo soprogo Nedeljko povabila na Koseze. Na večerjo. Prišla sta, Ahac lep, s krasnimi srebrnimi gumbi na rokavih. Sem pa videl, da nič ne je, nič ne pije. Pa je bil v mladih letih hud pivec! Moja žena je pripravila same dobre reči, večer smo veselo preživeli skupaj, od sedmih do dveh po polnoči. Ob vrnitvi domov pa je Ahac padel v nezavest in kmalu zatem v bolnišnici umrl. Bil je genij. Poglejte njegove študije o Cankarju. Ali pa njegovo karizmo - univerzitetno mularijo je vlekel kot hudič s piščalko polhe. Kar noreli so za njim!”

> Pa se je tudi okrog tega spletel mračen kult.

“Ah, mislite na tiste samomore ... Obesil mu jih je Matej Bor, ki je o tem napisal dramo in mi jo prinesel na televizijo, pa mu je nisem hotel uprizoriti. Šel je k nadrejenim, h generalnemu direktorju RTV Janezu Vipotniku, češ kaj se to pravi, a je odgovorni urednik Dušan Voglar stopil na mojo stran. V tistem času je res bilo nekaj mladih samomorov, ne bi pa rekel, da so bili kakorkoli povezani z Ahacem. Veliko sem bil v njegovi družbi, še kot mlad študent, in vam povem, da noben pogovor z njim name ni deloval suicidialno. Ah, kje pa! Do petih zjutraj smo krokali naokrog, potem pa nas je peljal v frančiškansko cerkev. Rekli smo, da molit. Skratka, bil je eden od trojice, ki ji pravim 'moja druga univerza'. Ravnali so mi možgane, z njihovo pomočjo sem začel opazovati jezik, šel skozi hudo trpljenje, da sem z njim lahko razpolagal, kakor razpolagam danes, ko se še zmeraj učim in z jezikom še zmeraj delam spoštljivo, v rokavicah. Ga pa že toliko obvladam, da si ne pustim spremeniti niti ene besede. Niti ene vejice!”

> S kom se posvetujete?

“Z nikomer.”

> Pred leti ste se z Janezom Gradišnikom, vajino dopisovanje ste objavili v knjigi Delanje romana. Gradišnika ni več ...

“Je umrl. Kakor tudi Janko Moder, ki sem ga prav tako silno spoštoval. Gradišniku sem pisal, ker se mi je s časom nabralo nekaj vozlov, ki sem jih hotel razvozlati. Danes take reči poskušam razčistiti s prijateljem Tomom Korošcem, slavistom. Prav imate, sem perfekcionist Vsako noč se posvetujem s svojimi slovarji. Ob sebi moram vedno imeti antibarbarus, kakor se reče pravopisu. Držati se moram nečesa trdnega, na tem pa potem gradim slog. Sem prijatelj grškega reka: dobro vino v lepe amfore. Dobro vsebino v lep slog. In moram kar reči, da so ta moj jezik sprejeli. Prejel sem vse mogoče nagrade, akademik sem, ne vem, česa naj bi si še želel. In vse to kljub tožbam nekaterih, da sem hermetičen, manierist in kaj vem kaj še. Kdor se razume na jezik, ve, da je to pošteno, trdo, bridko delo. Na radiu sem jezik sproti preverjal pred mikrofonom. V vseh mogočih variantah. Deset let preizkušanja dobrega jezika.”

> Že Cankar je pravil, da je treba zapisano preveriti z glasnim branjem.

“No, zanimivo, hvala za podatek. Tako sem počel - bral na glas. In še nekaj: prepričan sem, da ne moreš biti stilist, za kar se imam in za kar me imajo, če nimaš posluha. Če ne znaš zapeti pesmi ali se vključiti v tercet ali duet.”

> Ampak Kosmač v Poti v Tolmin pravi, da nima posluha.

“Kosmač ni stilist. Ima svoj očarljivi slog, a to je slog socialnega realizma. Me je pa prav on učil slovenščine, prvi po očetu. Spoznala sva se, ko je v našo hišo zapeljal celotno reko Triglav filma. Snemali so prvi slovenski film.”

> Na svoji zemlji .

“Najprej se je imenoval V srcu Evrope. Kosmač je vedel za težave mojih staršev, za tolminska šikaniranja, zato nam je hotel pomagati. Vrnem se leta 1947 iz Ljubljane in v naši hiši zagledam vso druščino: Staneta Severja, Lojzeta Potokarja, Majdo Potokarjevo, Štefko Drolčevo, Maro Kraljevo ... in Cirila Kosmača, ki ga tedaj še nisem poznal. Bil je scenarist, pa takrat še nisem ločil med scenaristom in scenografom. Še danes ga vidim: dolge suhe noge, puščavske vojaške hlače do kolen, frančiškanski sandali, cigarete, nastlane v prsne žepe angleške partizanske bluze. In kjantarca vina pod pazduho, napol prazna. Ali napol polna, kakor hočete. In ta mož me je začel učiti slovenščine. Iskreno vam povem, jaz se ne bi ukvarjal s sedemnajstletnim mulcem. On se je pa! Zato ga še danes nosim v srcu. Svetoval mi je, naj berem Balzaca, ampak naj vselej preverim, ali ga je prevedel Oton Župančič. In mi tako zagnusil veznik ter, da ga ne boste našli v nobeni od mojih knjig, pa jih nisem napisal malo. Svetoval mi je tudi, naj vedno, ko napišem kaj preveč vsakdanjega, za vejico dodam 'kot se reče'. Pozneje sem ga obiskal na njegovem Slapu, kamor je prišel prebolet grdo krivico. Politika ga je čez noč vrgla z uredniškega mesta Slovenskega poročevalca, češ da je sodeloval z angleško obveščevalno službo. Ne bom niti omenjal, kaj so mu podtaknili, je preveč bridko. Ko sem izvedel, da se je vrnil domov, sem vzel očetovo kolo in se odpeljal na sedem kilometrov oddaljeni Slap. Sedela sva pred njegovo bajto, na kamnih, kjer mi je pripovedoval, kako piše. 'En stavek na dan,' je rekel. Začudil sem se, on pa: 'In prav vesel sem, če napišem en stavek na dan. Včasih napišem le enega na teden.' Med vožnjo domov sem se spraševal, ali to čaka tudi mene: en stavek na teden?”

> In? Pišete hitro?

“Ne. Eno stran na teden. Pri Kosmaču pa je strahospoštovanju do slovenskega jezika in počasnosti pisanja botrovalo še nekaj drugega - ni imel šol, zlasti slovenskih, v katerih bi se oblikoval. Kot rečeno, Kosmač ni stilist. Stilist je zame Ivan Pregelj, stilist je Slavko Grum v Gogi. Meni se je odprlo, ko sem pisal trilogijo o Erazmu Predjamskem, za katero sem dobil nagrado Prešernovega sklada. Vsako noč sem se moral umikati petsto let nazaj, v 15. stoletje: v nošo, v orožje, v razmišljanje, v bolezni, v kulinariko, v ljubezenske izjave, v vojno, v zafrkljivost ... Hotel sem napisati veselo knjigo iz silno bridkega časa. Še danes mi ni jasno, kako se je v tistih dneh našim ubogim ljudem sploh ljubilo živeti! Poglejte, koliko vsega je bilo: turški vpadi, Gutenberg, verske vojne, kmečki upori, smodnik, kompas, Amerika, kralj Matjaž, ki ga naši ignoranti trdovratno imajo za madžarskega Korvina, je pa bil v resnici poveljnik koroške kmečke vojske ... Vsako noč sem se umikal v ta čas, da bi napisal veselo knjigo, ki bi slonela tudi na umetniško zelo resnih jezikovnih temeljih. In takrat mi je slovenski jezik dal vse! Ko sem pisal, se mi je zdelo, da orglam v katedrali, obsijani z mesečino!”

> Je bil Erazem Predjamski potemtakem prelomnica?

“Bil. Manjša prelomnica je bil že roman Vseenost. Prav ob njem sem spoznal, da zmorem tudi daljšo, bolj obširno formo.”

> Vseenost je v vašem opusu izjema tudi, ker se dogaja v sodobnem času in v Ljubljani.

“Imate prav. Reči moram, da so bralci roman sprejeli dobro. No, neki moj sošolec, ki je delal univerzitetno kariero in je danes upokojen profesor, pustimo ime, ga je prezrl. Taras Kermauner, človek poguma, pa ga je dvignil na pravšnjo raven.”

> V njem ste opisovali dekadenco tedanje meščanske družbe.

“Res. In kot prvi pisal o povojnih likvidacijah.”

> Kako so takrat, leta 1972, to sprejele oblasti?

“Glede likvidacij je kajpak vladala tišina. Sreča, da ni bilo hujšega. Potlej so govorili, da sta o tem prva pisala Branko Hofman in Igor Torkar. Ne, prvi je pisal Vuga.”

> Skovali ste tudi samo besedo vseenost.

“In jo postavil za naslov, čeprav se je urednik Slavko Sušnik bal, da bo knjigotrško zaradi naslova sprejeta slabo. Leta pozneje je Zorko Simčič, ko se je vrnil iz Argentine, avtorstvo besede javno pripisal Tonetu Pavčku, ki pa mi je povedal, da jo je v svojih bridkih dneh vzel iz mojega romana.”

> Veste, da je vseenost že našla svoj dom v SSKJ?

“Vem. Ima že mlade: vseenosten, vseenostno ...”

> V slovarju je pojasnjena kot ravnodušnost, brezbrižnost.

“Bo kar držalo, ja. Nekakšna indiferenca je. V času, ko sem pisal roman, je bilo toliko hudega, toliko bridkega, krivičnega.”

> Je bilo vseenosti več kakor danes?

“Danes je drugače. Vseenost, ki ti je včeraj pomagala živeti, je danes cinična. Vsega imamo preveč. Slovenski ljud, kot rad rečem, še nikdar ni živel tako sproščeno dobro, kakor živi danes. Včasih si se v vseenost umikal, da te ni grobi čas povozil.”

> Te dni pišete?

“Pišem, oh, pišem. Sem sredi novega triptiha, ki se bo imenoval Borodin. Pišem ga vsako noč. Vedno sem mislil, da človek z leti opeša, da se tudi mentalno utrudi, meni pa se metafore še kar kopičijo. Usoda mi je naklonjena. Kljub letom nisem utrujen. Temu se včasih čudim. Ko sem bil nekega dne v družbi kolegov, je eden rekel: 'Ja, ja, za nami bodo ostala odprta vrata.' Mislil je na nedokončana dela. Res je, sem si rekel, za več pisatelji so ostali romani, ki jih niso utegnili zaključiti. Za Jurčičem, Kosmačem ... Pa sem sklenil, da ne bom več pisal romana, saj zanj potrebujem tri leta. Potem sem v enem od slovarjev zagledal zapisano: 'romaneskni elementi v Pregljevi povesti'. Analizirat sem šel te povesti in ugotovil, da so res nekakšni romani v malem. In tako sem se odločil, da bom raje pisal kratke romane, ki jih družim v romaneskne triptihe, torej v nekakšne knjižne sorodnike božjih podob po cerkvah, ki jih odpreš kakor oknice in zagledaš tri podobe na isto idejo. Taki so moji triptihi: trije deli, vsak je samostojna enota iste ideje. Na primer: prvi del triptiha Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca), ki bo izšel čez nekaj dni, je kocbekovska partizanska zgodba. Drugi bo sarkastično posvečen italijanskemu predsedniku Napolitanu, ki nas je razglasil za zveri. Tretji pa se ukvarja z vprašanjem, ki me preganja že od gimnazijskih let: kako ubiti izdajalca, ne da bi se ga dotaknil? Če bi se zdaj lotil pisanja obsežnega romana, kakršne sem pisal včasih, taka sta bila na primer trilogija Erazem Predjamski ali tetralogija Krtov kralj, bi morda tudi za mano ostala kakšna odprta vrata. Tako pa jih bom zaprl. Vsa.”   

---