Nazdravljanja in pitje od zibelke do groba
Ob osamosvajanju Slovenije je bil soglasno podprt predlog, da bo himna ena najlepših mojstrovin velikega Prešerna, njegova Zdravljica. S časovne distance se že porajajo ugotovitve, da to ni bilo presenečenje, saj je ta živelj že od nekdaj zrasel s pitjem in nazdravljanjem. Kar sicer ne more zasenčiti veličine himne, vzbuja pa skrb zaradi pivskih navad Slovencev, popivanja in opijanja vse mlajših generacij v tej naši mokri kulturi, kot jo imenujejo zdravstvena in sorodne stroke. Alkohol vsak dan prezgodaj ugasne dve življenji. Pa naj gre za nesreče, nezgode, nasilje, umore ali bolezni, ki jih povzroča. Gre za nepotrebne smrti v vse manj številčnem narodu, kjer vsako leto umre več ljudi, kot se jih rodi.
Ob rojstvu potomca, ob smrti bližnjega, ob slavju rojstnega dneva, ob maturi, diplomi, otvoritvi novih poslovnih prostorov, na svečanih javnih sprejemih, ob vstopu v novo leto ... ljudje radi nazdravijo s kozarčkom kakovostnega vina. Z enim, dvema in več. Morda iz domače kleti ali prestižne znamke, po možnosti uvožene. Odvisno od okusa, pomembnosti dogodka in značilnega razkazovanja osebnega statusa ali pomena ustanove; razkazovanja sebi in zlasti drugim.
Mokra kultura je zrasla z našo miselnostjo. Pitje je nekaj običajnega, hkrati tudi zadrega. Zato ne ukrepamo. Po oceni stroke nam v genih manjka zdrave odločnosti in samozavesti, zato se zapiramo vase, bežimo pred odgovornostjo. Tudi kot družba se sprenevedamo in “cincamo”. Kot da čakamo na avtoriteto izven nas, ki bi tudi odločala namesto nas.
Za večino slavljencev in organizatorjev slavja je povsem samoumevno, da bo dogodek javno zabeležen in bodo prisotni tudi otroci. Ne glede na to, da bo alkohol tekel v potokih in bo, ko se bo slavje stopnjevalo, vzdušje prešerno, včasih tudi prostaško okajeno. Ni slavja brez nazdravljanja, napitnic, slavnostnih govorov, trkanja kozarcev. Brezalkoholnih pijač je najpogosteje le za vzorec in tudi njihovi odjemalci so pogosto tarče posmehljivih opazk, češ da se ne nazdravlja z vodo in sokom.
Predvsem na zasebnih slavjih so najpogosteje prisotni mladi in majhni otroci. Veliko staršev v različnih strokovnih anketah za potrebe proučevanja vedenjskih vzorcev prostodušno prizna, da otrokom dovolijo poskusiti - in piti - alkohol. “Bolje kot da to počnejo na skrivaj in zunaj!” se izgovarjajo. Ob tem pozabljajo, da so vedenjski vzorci otrok posledica vzorov staršev in odraslih ter vzgoje. Če otrok od malih nog vidi, da je pitje nekaj običajnega in da brez alkohola ni veselega vzdušja z nazdravljanjem, jim je to jasno sporočilo, da je pitje normalna stvar, del življenja.
Tudi zato strokovne analize razkrivajo, da v Sloveniji že približno 40 odstotkov 15-letnikov alkohol prvič poskusi v 13. letu starosti in po navadi prvič v družbi staršev! Slika razmer je zaskrbljujoča, saj te analize izpostavljajo, da je bil vsak drugi slovenski 17-letnik v življenju že vsaj dvakrat pijan! Prav tako tudi, da se starostna meja rednih pivcev alkohola, ki so zasvojeni s to, pri nas povsem legalno drogo, vztrajno niža med osnovnošolci, hkrati viša med starostniki. Da je med ljudmi srednjih let in ostarelimi vse več težkih kroničnih bolezni, ki jih povzroči alkohol. Poleg tistih, povezanih s srcem, ožiljem, živčevjem, želodcem, duševnih bolezni, zasvojenosti, motenj spomina in spanja, je alkohol sprožilec cele vrste raka - od pljučnega, na želodcu, vranici do raka na dojki in prebavilih. Da posledice spremembe vedenja in zato ekscesov v družinskem življenju, ko trpijo tudi najbližji, niti ne omenjamo. Kot tudi ne upada delovne učinkovitosti in zato izgube službe, prometnih nesreč zaradi alkoholiziranosti, agresivnosti in umorov.
Strokovnjaki so z analizami uradnih podatkov, anket in izkušenj zdravstvenih delavcev z bolniki, ki so bolni zaradi alkohola, že izračunali, da ta mokra slovenska alkoholna kultura vsako leto ustvari 147 milijonov dodatnih stroškov v zdravstvenem sistemu. Če težkih bolnikov - žrtev alkohola - ne bi bilo, bi ta denar, ki ga zdaj zdravstvo zanje porabi, lahko koristno porabili za ureditev novih prostorov in opreme za zdravljenje ter za skrajšanje čakalnih vrst. Tako bi Slovenija kmalu imela enega najboljših javnih zdravstvenih sistemov, ki bi ohranil socialni čut in čut za enakost ter enako dostopnost za vse bolnike.
Slovence prežema naklonjenost do pitja, tako imenovana splošna mokra miselnost. Ne ubadamo se s posledicami, čeprav zagovarjamo treznost za volanom in smo šokirani ob podatku, da vsak dan zaradi alkohola po nepotrebnem ugasneta dve življenji. Alkohol na leto zakrivi 900 do 930 smrti. Z njim zasvojeni umirajo v povprečju dobrih deset let prezgodaj kot bi, če ne bi pili. Alkoholiki zasvojenost neradi priznajo ali jo zanikajo. Zatrjujejo, da imajo vse pod nadzorom in lahko kadarkoli nehajo piti. Lažejo sebi, partnerjem, družini, šefom in delodajalcem, dokler jih alkohol ne potisne tako globoko, da izgubijo vse - partnerja, otroke, družino, službo, socialno varnost, premoženje ... Zaradi spremembe psihe in dojemanja okolice so nekateri nasilni in končajo celo v zaporu, drugi na cesti kot brezdomci. Obojim skuša družba s svojimi vzvodi pomagati. A brez njihovega sodelovanja in soglasja zdravljenje te odvisnosti skoraj ni možno. Če pa že je - to lahko zahteva delodajalec -, tudi te izjeme nočejo ukrepati, češ da gre za poseg v zasebnost. Halo!? Je taka zasebnost pomembnejša od delovne učinkovitosti in zdravja ter splošne družbene koristi?
Mokra kultura je tako zrasla s slovenskim življem in miselnostjo, da je pitje nekaj običajnega, hkrati povezano z veliko zadrego in sprenevedanjem. Zato ne ukrepamo. Nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da nam v genih manjka zdrave odločnosti in samozavesti. Zato se zapiramo vase in bežimo pred odgovornostjo. Tudi kot družba smo obremenjeni s kompleksi in se raje sprenevedamo ter “cincamo”. Kot da bi čakali na neko avtoriteto izven nas, ki bi tudi odločala namesto nas. In nam dala nujno brco v zadnjo plat, da bi se vendarle predramili in zganili.