Ni stanovanj za povprečne
Slovenski nepremičninski trg je kot čebula. Pri vsaki plasti, ki jo odstraniš, ti gre bolj na jok.
Domnevajmo, da naj bi povprečen Slovenec s povprečno plačo, ki trenutno znaša 1234 evrov (neto), imel tudi povprečno stanovanje. Pustimo pri strani ekstrem, da bi moral za plačilo najdražjega stanovanja, ki je bilo lani prodano v Kopru, delati kar 27 let in pol, pri tem pa ne zapraviti niti enega samega evra. A oči se zasolzijo tudi, če pogledamo povprečno stanovanje v Kopru. Lani je bilo naprodaj po 2440 evrov za kvadratni meter, kar pomeni, da bi naš povprečnež za vsak meter delal dva meseca. Za celo družinsko stanovanje bi torej zaslužil šele po dvanajstih letih - če ne bi ne pil ne jedel.
Za plačilo najdražjega stanovanja, ki je bilo lani prodano v Kopru, bi moral delati 27 let in pol, pri tem pa ne zapraviti niti evra.
A ker mora piti in jesti, se obleči, plačati nekaj položnic, poslati otroke v vrtec in šolo ... denarja za nakup nima. In se odloči za najem, s tem pa je na vrsti nova plast in novo lupljenje po 600 evrov na mesec za družinsko bivališče.
“Delovna doba”, potrebna za nakup stanovanja, je v drugih občinskih središčih sicer nekoliko krajša, a še vedno ne privabi nasmeha. Privablja pa mlade družine, ki se iz (pre)drage Istre selijo nad Kraški rob. Stanovanj na Kozini, v Divači, Sežani hitro zmanjka in najemnine poskočijo. Družina mora imeti debelo denarnico tudi v Novi Gorici ali Postojni - 100.000 evrov za spodobno stanovanje ni dovolj. Za ta denar si lahko kupi dom le v krajih, kjer je malo delovnih mest in ki so daleč od avtocest. Ker ni novogradenj, so stara stanovanja skoraj enako draga kot novejša.
Kdo si torej sploh lahko kupi stanovanje? Lani je bilo v prvi polovici leta v Sloveniji sklenjenih 17.000 kupoprodajnih pogodb za nepremičnine. Njihova skupna vrednost je bila več kot 1,3 milijarde evrov, kar je bilo največ po letu 2007, odkar geodetska uprava spremlja podatke. Kupna moč torej obstaja. A za našega povprečneža, ki si z lastnim delom ne more privoščiti spodobnega bivališča, so te številke le še ena plast čebule. Ta zdaj čaka, da jo bo neka vlada končno imela pogum vreči v ponev in spražiti nekaj, kar bo nasproti kapitalizmu lastniških stanovanj postavilo socialno bolj vzdržne načine bivanja. Naj bo to uvedba nepremičninskega davka, spodbuda gradnje za stanovanjski sklad, regulacija najemnin, zagotovitev študentskih namestitev, omejitev oddajanja turistom ali še kaj.