Vladimir Jurc: “V gledališču je ključno skupinsko delo, ne smeš solirati”

Za pogovor smo se dogovorili že lani, ko mu je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Marija Vera za življenjsko delo. Pri njem smo se oglasili šele pred nekaj dnevi, intervju pa objavljamo na njegov 70. rojstni dan. A tržaški igralec Vladimir Jurc se ne ukvarja z jubilejem, zdaj mu je najpomembnejša petkova tržaška premiera drame Samo konec sveta.

TRST, KREPLJE Njegova dolgoletna življenjska in poklicna sopotnica Maja Blagovič po veliki hiši v Krepljah na Krasu hodi z besedilom v roki in tudi Vladimir Jurc pravi, da so ti dnevi živahni. S soigralcem Ivom Banom je po več kot letu obnavljal uprizoritev Bernhardove gostobesedne drame Videz vara, ki jo je v Slovenskem stalnem gledališču Trst režiral Dušan Mlakar, sočasno pa je Jurc na oder - tokrat kot režiser - postavljal dramo Samo konec sveta, ki jo je Jean-Luc Lagarce napisal leta 1990.

Gostitelja novinarju najprej razkažeta hišo, ki je osupljiv križanec stanovanja, knjižnice, galerije, kulturnega prizorišča in še česa, pečat pa sta ji vtisnila tudi sinova Jakob in Urban, četudi sta za zdaj večji del leta zdoma - prvi na Nizozemskem študira likovno umetnost, drugi se v New Yorku uči plavanja v poslovnih vodah.

Vladimir Jurc

igralec

“Najpomembnejša je iskrenost. Kot igralec seveda moraš igrati druge ljudi, različne karakterje, ampak to si še zmeraj ti. Zlesti moraš pod kožo liku, ki ga igraš, a ne smeš lagati, ne smeš blefirati. Zato pa je naš poklic fantastičen - ker igraš druge, v resnici pa se nenehno ukvarjaš s sabo, se raziskuješ.”

Vodeni ogled hiše je treba prekiniti, sesti za obloženo mizo, odmakniti dobrote in vključiti snemalnik.

“Neverjetno, kako težko je samo sedeti, poslušati, v skodelico natočiti čaj in vmes nekaj preprosto povedati! Gledališka umetnost je v tem podobna kiparski - ključno je odvzemanje.”

Večinoma vas kličejo Lali. Od kod ta nadimek?

“Baje kot še zelo majhen nisem mogel izgovarjati svojega dolgega imena, skrajšal sem ga v Lali. In je ostalo. V življenju sem srečal kar nekaj Lalijev, a nobeden ni bil izvirno Vladimir. V Ameriki, ki smo jo obiskali nedavno, smo celo videli indijski lokal Lali's Pub. Lali me ne moti, večina me celo pozna po njem.”

Do polnoletnosti ste živeli v rodnem Mariboru ...

“Tako je, prvih osemnajst let, do konca gimnazije. Potem sem šel na akademijo, a ne takoj. Imel sem brata, bil je zdravnik, doma so pričakovali, da bom tudi jaz študiral medicino. Starši me sicer niso omejevali, so mi pa nekako dali vedeti. Nisem študiral medicine, ampak biologijo, eno leto. Mi je kar koristilo. Užival sem v ekskurzijah na travnik, kjer smo spoznavali različne vrste trav. Ponosen sem, da mi je uspelo z odliko opraviti izpit iz človeške anatomije. A zavedal sem se, da biologija ni zame.”

“V slovenščini lahko izraziš čisto vse. Na akademiji sem se pri pouku odrskega govora veliko ukvarjal s tonemskim naglaševanjem, ki je izjemna dragocenost našega jezika. Velika večina Slovenije je gluha za tovrstno naglaševanje, ne sliši razlike med rastočo in padajočo intonacijo.”

Ste radi hodili v gledališče?

“Sem, nisem se pa na noben način ukvarjal z njim.”

Niste pomislili, da bi nekega dne lahko stali na odru?

“Ne, ne. Imel sem dijaški abonma v mariborskem gledališču, ki je bilo takrat zelo močno. Imelo je dobre igralce, Anton Petje, na primer, igral je zelo moderno, posebno ...”

... zatem veliko let vaš kolega v Trstu ...

“... moj dragi kolega! V gledališču sem užival in po predstavah, na poti iz teatra domov, sem v družbi sošolcev oponašal, imitiral, na primer kakega igralca iz predstave. Očitno sem imel žilico, znal sem zabavati ljudi, jih nasmejati. Sošolci so mi pravili, da sem rojen igralec in da moram nujno na akademijo. Ampak v meni se je to okrepilo šele ob študiju biologije. Na sprejemnem izpitu na akademiji mi je uspelo. Če mi ne bi prvič, ne bi več poskusil. Nisem kakor nekateri, ki poskusijo večkrat in ki sem jih občudoval pozneje, kot član sprejemne komisije.”

Koga ste morali prepričati vi?

“V komisiji je bila na primer Vida Juvan. Stane Sever. Prepričal nisem samo prof. Mirana Herzoga, ki je bil sicer zelo racionalen človek. Na akademijo sem bil sprejet z njegovim pridržkom. ”

Je bil tam tudi Mile Korun?

“Ne, prišel je, ko smo bili že v drugem letniku. Oboževal sem ga, Korun mi je odprl svet teatra. Zanimivo, prvo veliko vlogo po akademiji pa mi je dal prav režiser Herzog - Cyrano de Bergerac v Slovenskem mladinskem gledališču.”

Kjer ste po študiju delali devet sezon.

“To je bila čudovita, zelo pestra doba. To so bili časi Grotowskega, Kantorja, Lindsayja Kempa, Brooka, Petra Steina, tu je bil še Bread & Puppet Theater. Bili smo v koraku s časom in svetom. S predstavo Maša v a-molu, ki jo je leta 1980 režiral Ljubiša Ristić, smo teden dni gostovali v Londonu! Vsi so govorili, kako je naš teater svoboden. In res je bil - ker nismo bili odvisni od finančne uspešnosti.”

V Trst samo za dve leti!

Spomini na Slovensko mladinsko gledališče so očitno zelo lepi ...

“Zelo. Zmeraj pravim, da sem otrok tega gledališča.”

Zakaj potem leta 1983 selitev v tržaški teater?

“Bil je čas za spremembo. V mladinskem sem bil deset let. Vrhunska leta ansambelske igre. Čas je bil še za kako večjo, samostojnejšo vlogo. Na Sterijevem pozorju v Novem Sadu sem srečal režiserja Jožeta Babiča in mu omenil, da moram govoriti z ravnateljem Miroslavom Košuto ... In res, Maja Blagovič in jaz sva postala člana SSG Trst. Rekla sva si, da greva v Trst za največ dve leti. No, to je bilo pred 37 leti.”

Vas ni vmes nikoli zamikalo, da bi se vrnili v Ljubljano?

“Ne, nikoli! Niti pomislil nisem, da bi šel, na primer, v Dramo - rad imam morje!”

Bi pa tam v dobrih predstavah gotovo nastopili večkrat.

“Res je, zdaj ste me dregnili v odprto rano. V Trstu imamo po pet, šest ponovitev na velikem odru, na malem pa kakih 12, 13. Gostovanja so redka. Krivda je na naši strani, tega ne moremo naprtiti Italijanom. Teater je tržna vrednota. Samo poglejte, koliko je komedij in koliko kulturnih domov deluje po Sloveniji, na vseh koncih že ponujajo abonmaje! Če se ne vključiš v to mrežo, ne moreš biti uspešen. Naš novi direktor Danijel Malalan je dobro zastavil, stvari se spreminjajo. Do gledališča ima spoštljiv odnos, to je pomembno. Rekel se mu: če boš spet uvedel red, brez katerega taka ustanova ne more delovati, boš že ogromno naredil! Seveda je treba urediti še marsikaj. Igralci hišnega ansambla smo čez poletje brezposelni, zdaj plačo dobivamo samo osem mesecev na leto. Kar je ponižujoče. Ena od večjih težav pa je malo slovenskega občinstva, ki ga imamo v Trstu. Zato smo tembolj veseli italijanskega, ki je odlično in nas rado prihaja gledat. Res je, kar je zadnjič v televizijskem intervjuju povedala režiserka Mateja Koležnik - slovensko gledališče je eno najmočnejših na svetu. Ker ga delamo timsko in se trudimo, da so vsi deli predstave čim močnejši. Mi imamo tudi v majhnih vlogah dobre igralce, medtem ko imajo v italijanskem gledališču močne samo glavne igralce, drugi pa so opazno šibkejši. Slovenci imamo tudi zelo kritično občinstvo, ki nam daje vedeti, ali smo na odru dobri ali ne. Tam si gospodar prostora in časa! Zadnjič je Nataša Barbara Gračner dobro rekla: ko igraš, se zaveš kakšno moč imaš v rokah!”

A ta umetnost je hipna, minljiva. Je to bolečina, travma?

“Ne, lepo je, da je minljivo - ker je neponovljivo, edinstveno. To je izziv. Tudi veliki filmski igralci ljubijo predvsem gledališče.”

Mora te pretresti

Katere vloge so vas še posebej obogatile?

“Vse ravno ne, velika večina pa. In delaš s teksti, ki so dobri, tudi odlični, kakršen je na primer Bernhardov Videz vara. Kako dramatik secira samega sebe, že starca! Pa odnos med bratoma ... Odlično je napisan tudi Lagarceov Samo konec sveta, ki ga bomo premierno uprizorili v petek. Že od leta 1993 sem ga želel delati, odkar mi ga je dal v branje Jovan Ćirilov, pokojni umetniški vodja festivala Bitef.”

Zakaj je tako dober?

“Čustva so zelo definirana in dialogi izvrstni. Najteže je napisati dialog, saj moraš dva glasova - ali celo več - voditi v pravem sosledju. Najdlje je tu prišel Beckett z igro Čakajoč Godota, ki je zame gledališki tekst par excellence. Tako enostaven in hkrati tako mojstrski! Seveda sodi v teater absurda, in čeprav to smer še tako cenim, sem se na akademiji boril, da ne bi študentje v treh letnikih zaporedoma igrali samo teatra absurda. To je samo eden od stilov v gledališču. Sicer pa nam je, slovenskim igralcem, najtežji realistični stil. Zato je naš film tako dolgo šepal. Dobro nam gredo od rok psihološko zapleteni liki, dodamo še kako telesno motnjo, tik ... Težko je igrati Krležo, Čehova, dramatike, ki terjajo realistično, minimalistično igro. Neverjetno, kako težko je samo sedeti, poslušati, v skodelico natočiti čaj in vmes nekaj preprosto povedati! Gledališka umetnost je v tem podobna kiparski - ključno je odvzemanje. Priti moraš do prave mere. In vztrajam, da je najpomembnejša iskrenost. Kot igralec seveda moraš igrati druge ljudi, različne karakterje, ampak to si še zmeraj ti. Zlesti moraš pod kožo liku, ki ga igraš, a ne smeš lagati, ne smeš blefirati. Zato pa je naš poklic fantastičen - ker igraš druge, v resnici pa se nenehno ukvarjaš s sabo, se raziskuješ. V kritikah so bile bolj pohvaljene tiste moje vloge, za katere sem se moral manj potruditi, sam pa bolj cenim drugačne, tiste, za katere sem moral bolj garati, ker so mi bolj tuje, so dlje od mojega značaja. Seveda, za vsako se je treba potruditi, ničesar ne smeš narediti z levo roko. Na vajah se imam zelo lepo, všeč mi je proces ustvarjanja. In ne morem dovolj poudariti: v gledališču je ključno skupinsko delo, ni prostora za soliranje. Izjemno pomemben je tudi dramaturg ...”

... čigar delo je na koncu najteže opaziti.

“Dramaturg je most med literaturo in odrom. In je na vajah še en par oči in še ena glava. Če je pravi, na vajah poskrbi za zvestobo avtorju. Ki je nujna.”

Tega prepričanja marsikdo v gledališkem svetu ne deli z vami.

“Vem. Ampak zdi se, da se je postdramsko gledališče že izpelo. Vztrajam: predstava mora gledalca pretresti, naj bo kakršnakoli že. Sicer je happening, ne predstava. Vzemiva za primer Sofoklejevo Antigono kot civilizacijski steber z vsemi arhetipi, moralnim vprašanjem in drugim. Seveda jo na oder postaviš po svoje, ne moreš pa je bistveno spreminjati.”

Slovenščina je čudovita

Imate po vseh teh letih in izkušnjah še kak igralski vzor, ki se vam zdi nedosegljiv?

“Nedosegljiv ne, ker se ne ukvarjam z doseganjem kogarkoli, ukvarjam se s sabo. Spoštujem pa kar nekaj kolegov, takšna sta na primer Ivo Ban in Bine Matoh. Če se ozrem po svetu, pa je zame najboljši Jack Nicholson.”

Boljši od De Nira?

“Boljši. Robert De Niro je velik igralec, a je imel predolgo obdobje filmov, v katerih se je pačil, delal tiste svoje značilne grimase. Kjer se je najmanj pačil, je bil najboljši. Nicholson pa ob vsem mojstrstvu premore še posebno lucidnost ... Kot igralec tudi sam čutim, da sem najboljši, ko sem v vlogi in obenem nad njo, kakor da bi jo komentiral. Poglejte, kako hodi Jack Nicholson. Če ima nalogo, da mora stopiti iz hiše in iti po cesti, se bo med hojo obračal, gledal naokrog, se obotavljal ... In ne hodi lepo, ampak krevljasto. Videti je, kakor da bi se zafrkaval, avtoironičen je, obenem pa je v njem neverjetna poetika.”

Nicholsonu se z nečim ni treba ukvarjati - s slovenščino. Kakšen jezik imamo?

“Čudovit! V slovenščini lahko izraziš čisto vse. Na akademiji sem se pri pouku odrskega govora veliko ukvarjal s tonemskim naglaševanjem, ki je izjemna dragocenost našega jezika. Velika večina Slovenije je gluha za tovrstno naglaševanje, ne sliši razlike med rastočo in padajočo intonacijo. Včasih je kak moj študent imel težave z intonacijo, pa sem mu rekel: poskusi isto povedati v angleščini. In je šlo! Temeljito delo s tekstom je v gledališču ključno. Če delamo tujo dramo, mora svojo nalogo najprej dobro opraviti prevajalec. Slovenci imamo tudi tu srečo, veliko naših prevajalcev je odličnih: Aleš Berger, Mojca Kranjc, Štefan Vevar, Breda Biščak ... Potem je ključno delo za mizo, dognati je treba logiko v besedilu, v posameznih stavkih. Žal pa je večina mladih režiserjev neučakanih, čimprej hočejo na oder. Na akademiji sem šel kakemu profesorskemu kolegu na živce, ker sem vztrajal, da morajo študentje veliko delati z literaturo.”

Tudi doma imate ogromno knjig. Kateri so “vaši” avtorji?

“Čisto na vrhu je Jorge Luis Borges. Njegovo pisanje je intelektualno, filozofsko, obenem pa izjemno domišljijsko, poetično. Najljubši knjigi pa sta Borgesov Stvaritelj v Bergerjevem prevodu in Joyceov Ulikses. Obe sta zame primer visoke literature in čiste poezije. Vsi moji študentje ju prav dobro poznajo.”

Ulikses v prevodu Janeza Gradišnika?

“Imenitnem prevodu! S študenti sem delal najzahtevnejši del, 18. poglavje, Penelopin monolog, ki je brez ločil. Vrhunska poezija! Med slovenskimi pesniki mi je ob Kosovelu še posebej ljub Gregor Strniša, eden zadnjih velikih evropskih pesnikov. Zelo rad imam Draga Jančarja, s katerim si včasih izmenjam kako sporočilce. Imenuje me Bralec. Branje je pomembno, nujno. Če hočeš ostati občutljiv in radoveden, moraš vpijati delo drugih: brati, gledati razstave, filme, predstave, se polniti.”

Tako doma kakor v službi sta Maja Blagovič in Vladimir Jurc skupaj. Vas zmoti, če v soigralki zagledate ženo? Ali če se doma razpoči teater?

“Ne. Na odru skušava biti profesionalna igralca. In doma se ne pogovarjava o teatru. Tam je drugačne vrste teater!” 

---