Zima in živali v bližini človeka

Zima je za večino živali neugoden letni čas, povezan s pomanjkanjem hrane in mrazom. Nekatere se s takimi razmerami teže soočajo, vse pa že pred zimo poskrbijo, da bi preživele.

Fotografija je simbolična. Foto: Maksimiljana Ipavec
Fotografija je simbolična. Foto: Maksimiljana Ipavec

Neugodnim zimskim razmeram se uspešno upirajo ptiči in sesalci, ki niso odvisni od zunanje toplote. Živali, ki si same ogrevajo telo - skrbijo za stalno vzdrževanje telesne toplote, morajo imeti dovolj hrane in jo morajo nenehno iskati. Dodatno se zavarujejo pred ohladitvijo z gostejšo in daljšo dlako. Pri ptičih je to novo perje, poseben puh, ki varuje telo pred izgubo toplote. Poleg navedenega je dober varuh pred izgubo toplote tudi debelejša plast tolšče pod kožo, ki jo ustvarijo že pred zimo, ko je še dovolj hrane. Kljub tovrstnim obrambnim mehanizmom si manjši sesalci poiščejo dodatno zaščito v varnejših votlinah, rovih in brlogih pod zemljo, v drevesnih duplih in skrivališčih.

Vseeno pa vsa ta zaščita ne omogoča varnosti, če te živali ne dobijo hrane in z njo potrebne energije. Zaradi tega si nekatere živali naredijo skladišča in zaloge hrane, in to že v času, ko je hrane v izobilju. Za primer omenimo hrčka, ki je prebivalec ravninskih žitnih polj. Ta si v posebnih obustnih vrečkah nanosi tudi do 50 kilogramov različnega zrnja v do meter globoke podzemne shrambe. Enako si tudi alpski svizec znosi obilico suhe trave v gnezdo, polhi in podleski si nakopičijo obilo žira, želoda, orehov in lešnikov. Podobno ravna tudi veverica, ki plodove zagrebe v zemljo ali shrani v votla debla ter razpoke.

Tudi ptice (šoja in brglez) si zataknejo plodove in semena v drevesne razpoke ali pod mah. Vse te plodove ni težko shranjevati, teže je shraniti mesne zaloge, da se ne pokvarijo. Iz narave so znani primeri pri nekaterih živalih, da za slabe čase shranjujejo tudi meso. Tako neke vrste severnoameriške rovke shranjuje za zimo polže. Polarne lisice si shranijo celo uplenjene polarne kokoši, ki jih zagrebejo v snežne shrambe, kjer se ohrani sveže zmrznjeno meso. Tudi naš dihur ustvari zalogo za zimo iz omrtvičenih žab. Podobno stori tudi krt, ki ima v rovih pod zemljo zalogo deževnikov.

Polži, žabe, kuščarji, kače se lahko ohladijo do nič stopinj Celzija in celo še niže, a ne poginejo, saj otrpnejo. Ne potrebujejo veliko hrane, potrebne zaloge za preživetje jemljejo iz zalog, ki jih imajo v telesu.

Glede zalog in shramb pri živalih ne smemo pozabiti na žuželke. Te ustvarjajo zaloge za zimo in za sušna obdobja. Omenimo čebele, ki nabirajo med za zimo.

Pri nas živi vrsta žitne mravlje, ki zbira travna in žitna zrna in jih shrani v gnezdo, kjer jih delavke luščijo, zgrizejo, prežvečijo v mravljinčji kruh. Tega nato pojedo in z njim hranijo zarod ali pa shranijo v posebne shrambe za zimo. Mravlje imajo rade sladko hrano. V naravi iščejo sladko snov pri različnih vrstah živih listnih uši, ki se hranijo s sokom rastline in ga predelajo ter izločajo sladko snov kot izločke. Ta predelani sok mravlje nosijo in zbirajo v mravljiščih, nekatere vrste preselijo listne uši v svoja mravljišča, skrbijo zanje in so jim izvor sveže, sladke hrane. Večje mravljišče porabi tudi do 50 kilogramov tega sladkorja na leto.

Poleg toplega kožuha, podkožne tolšče in zimskih zalog hrane se nekateri sesalci pred zimo še drugače branijo - z zimskim spanjem, denimo, kar je značilno tudi za ježa, polha, netopirja, medveda, veverico, jazbeca.

Ptiči, čeprav so bolje zavarovani pred zimo od nekaterih sesalcev, si pozimi ne morejo zagotoviti dovolj hrane. Zaradi tega se mnoge vrste jeseni preselijo na jug, v toplejše kraje - škorci, lastovice, penice, žerjavi, gosi, štorklje. Čeprav je selitev zanje zelo naporna in nevarna, je to edina možnost za preživetje, v pomladni otoplitvi pa se vračajo nazaj.


Najbolj brano