Novinarstvo na kilogram

Pred kratkim je ena od hrvaških bank (sedež matičnega podjetja je v drugi državi EU) objavila javni razpis za najem podjetja za odnose z javnostmi, ki bi s svojimi dejavnostmi vplivalo na hrvaško ustavno sodišče. Da pojasnimo. Gre za banko, ki je v preteklosti ljudem velikodušno podeljevala posojila v švicarskih frankih. Ob finančni krizi, poku stanovanjskega balona in spremembi vrednosti franka so bili varčevalci čez noč soočeni z ogromnim porastom svojih posojilnih obveznosti. Banke so bile v tem primeru bogato poplačane, posojilojemalci pa so se znašli v stiskah.

Čeprav bi večina ljudi ob ideji, da toži banko, najprej pomislila, da je to že vnaprej izgubljen boj, se je skupina hrvaških posojilojemalcev organizirala, tožila banke in zmagala. Dosegli so tisto, kar so številni ob izbruhu tega problema vedeli: banke se niso niti malo potrudile, da bi posojilojemalcem razložile, v kakšen tvegani odnos se spuščajo. To, da nas je večina finančno nepismenih in sprejema račune kot nerazumljivo matematično operacijo, v kateri se sploh ne splača premišljevati o vsoti, ker je nihče z minimalnim poznavanjem računskih operacij ne zna razložiti, je poseben problem. Glede tega velja opozoriti na banalno dejstvo, da sistem deluje po principu nerazumljivega računovodje in je škoda časa in energije se s tem posebej ukvarjati.

V finančnih poročilih nekaterih slovenskih občin so bili stroški za novinarsko delo predstavljeni pod kategorijo promocija in pogostitev.

No, v hrvaškem primeru so posojilojemalci zmagali in banke zdaj čaka vračilo denarja, ki so si ga pridobile na škodo ljudi. Ko je v javnost (seveda s pomočjo medijev) prišla novica o tem, kaj banka želi storiti, so bili vsi presenečeni: od politikov do vrhovnega bančnika in samih sodnikov. Banka se je s pomočjo sporočil za javnost (očitno ni bilo nikogar, ki bi to lahko pojasnil v kamero) opravičevala, da je bil natečaj napačno razumljen. Ne vem pa, kaj so vodilni v banki pričakovali od najema agencije. Da bodo strokovnjaki za odnose z javnostmi zasipavali ustavne sodnike z elektronsko pošto, v kateri bodo razlagali, kako se motijo? Da bodo, recimo, organizirali dobro obiskan javni protest bankirjev in ostalih vpletenih v te zadeve pred sodno palačo?

Kako se bo zadeva končala, ne vem. Kot običajno pri poročanju o kakšnem sistemskem problemu po prvotnem zgražanju in besu ostane bore malo. Lahko pa smo cinični in rečemo, da je bil ta javni natečaj napaka samo v tem, da je bil javen.

Kakšno percepcijo imajo določene institucije glede tega, kaj je vloga javnosti ali pa odnosov z javnostmi, je vredno posebne pozornosti. Videla sem javna naročila nekaterih slovenskih občin, v katerih so vodilni naročali različno število novinarskih prispevkov. V enem je, denimo, bilo navedeno, da pričakujejo 20 novic, tri intervjuje, 20 poročil in tako dalje. Cilj naročila je bil dobiti najboljšega ponudnika. Iz samega naročila ni bilo jasno, ali se novinarjem dopušča, da lahko sami določijo, kaj je novica in kdo je intervjuvanec, ali pa je tudi to del naročila.

V finančnih poročilih nekaterih slovenskih občin so bili stroški za novinarsko delo predstavljeni pod kategorijo promocija in pogostitev. Tako je bilo delo novinarjev navedeno skupaj s plačilom cvetnih aranžmajev ter nakupa hrane in pijače za pogostitve. Če novinarji sami ne bodo ustavili te degradacije novinarskega dela, bo naslednje javno naročilo obračunano v kilogramih.


Preberite še


Najbolj brano