Kjer koža čez in čez podplat postane

V začetnem sonetu znamenitega cikla Sonetje nesreče se naš največji pesnik spominja svoje rojstne vasi. Odhod iz Vrbe, je prepričan, je razlog za vso nesrečo, ki se mu je pripetila v življenju. Če ga ne bi žeja po znanju, ta goljufiva kača, speljala, se njegovega srca bolečina ne bi dotaknila in ne bi ga pretresali notranji viharji. Za nameček bi za ženo dobil preprosto dekletce z delovno ročico in ne le nekaj nezakonskih otrok.

Na prvi pogled se nam lahko ta doktor prava celo zasmili, a če zgolj pomislimo na življenje na kmetih v prvi polovici 19. stoletja, si lahko hitro premislimo. Zanimivo pa je, da lahko pri slovenskih izobražencih že pred dvema stoletjema zaznamo tako očitno opevanje preprostega kmečkega življenja.

Predvsem mlade bi potrebovali. Demografska slika je v veliko obrobnih občinah milo rečeno slaba, praznih nadstropij je več kot dovolj, narave in zapuščenih njiv pa tudi ne manjka.

Nič drugače ni niti danes. Mogoče zato, ker Slovenija nima prave zgodovine meščanstva. Ne pozabimo, do prve svetovne vojne je bilo mesto z največ prebivalci slovenskega rodu Trst in ne Ljubljana. V Sloveniji je najti meščana z rodovnikom pravzaprav zelo težko. V najboljšem primeru je druga ali tretja generacija meščanov, ki še vedno dobro ve, iz katerega “zakotnega” konca Slovenije je prišel njihov dedek ali babica.

Da ne bo pomote, nič ni narobe z urbanim in mestnim načinom življenja, kje pa, je pa zelo moteč pokroviteljski odnos, ki ga nekateri (ne vsi!) predvsem bivši podeželani izkazujejo nad tistimi, ki so si podeželje izbrali za svoj dom. K temu sodijo razne opazke o domnevni preprostosti ljudi na vaseh, ki so taki zaradi intelektualne podhranjenosti, o nepokvarjenosti vaške mladine, ki ne pozna sodobnih trendov, o mirnem življenjskem ritmu, neprestanem stiku z naravo in še bi lahko naštevali. Kot da ne bi živeli v istem desetletju. Zato se lahko vprašamo, zakaj se potem vasi vztrajno praznijo? Saj smo ljudje vendar nagnjeni k iskanju boljših pogojev za življenje. Na vasi bi namreč še kako potrebovali predvsem mlade. Demografska slika je v veliko obrobnih občinah milo rečeno kritična, praznih nadstropij je več kot dovolj, neokrnjene narave in zapuščenih njiv prav tako ne manjka.

Pri našem največjem pesniku je bila za odhod od doma kriva presneta želja po znanju, če vprašamo današnje mlade in malo manj mlade, pa bi bil prvi razlog najbrž priložnost za delo. Sliši se dobro, bližina službe, višja plača, veliko dogajanja ... Mnogi od njih pa prej ali slej naletijo na težave. Spodobno stanovanje si znotraj obvoznice težko privoščijo ali pa za najemnino porabijo več kot pol dohodka, o stanovanjskem kreditu kljub nadpovprečni plači lahko le sanjajo, poleg tega pa so priročne varuške, babice in dedki, ostali v domačih krajih. Ni čudno, da postaja iz leto v leto slika vaškega življenja, od koder so želeli zbežati, vse bolj romantična. “Ljudje so bolj preprosti, vse teče bolj počasi, pa še na vrtu lahko poiščejo svoj notranji mir. Si videl, da tam stane hiša toliko kot tu enosobno stanovanje? Kako je njim lepo, ker živijo preprosto, ne pa mi tu, ki se moramo toliko ukvarjati z lastno eksistenco,” je slišati jadikovanje nad lastno kruto usodo ob kavicah v vedno dražjih ljubljanskih lokalih. Rešitev se ponuja kot na dlani: ne čakajte na upokojitev, pridite že zdaj na podeželje. Hvaležno vam bo. Vendar opozorilo! Kaj hitro boste morda ugotovili, da sosedje niso niti približno preprosta, ampak pogosto predvsem prepirljiva bitja, da vrt ne čaka na vaš prosti čas, da je tudi tu treba delati in voziti v službo, če želite na koncu meseca dobiti plačo in da od romantike ostane bolj malo.

Je pa res, da večina od nas ne misli, da nas nekje drugje čaka boljše in preprostejše življenje. Kmečka logika nam pravi (če uporabim metaforo našega največjega pesnika), da koža prej ali slej podplat postane in usta se navadijo grenkega bokala tako v mestu kot tudi na vasi.


Preberite še


Najbolj brano