Pa če gospa Šetinc želi, da je samo Šetinčeva?

Enako kakor prvo mnenje moramo v življenju vselej in povsod obvezno upoštevati še drugo mnenje, ki pogosto nasprotuje prvemu. Prisluhniti je treba ne samo prijateljem, ampak tudi in predvsem nasprotnikom, v politiki “sovražnikom”. Da moramo poslušati še drugo mnenje, je že pred skoraj dvema tisočletjema v tragediji Medeja poudaril starorimski filozof, dramatik in politik Seneka. Audiatur et altera pars! - Poslušajmo še drugo stran, nam je zabičal. In tako je prav.

Ampak ne. Da bi kdo prisluhnil drugemu, celo nasprotniku, “napihnjencu, sovražniku”, se Slovencem le poredko dogodi. V trenutku nas navada zvabi v strupeno medsebojno zdraharstvo, prerekanje in oporekanje. Za zabavo in poslastico na koncu tudi v zmerjanje, posebno v parlamentu. Pa tudi v časopisih in na televiziji, po radiu, na družbenih omrežjih in na brezštevilnih drugih mestih javnega klepeta, čveka, klofutanja in umazanega pranja. Pesimisti nam modrujejo in prerokujejo, da to gostilniško, butalsko pleteničenje in komedijantsko sprenevedanje pri nas ne bo nikdar zamrlo. Pravijo, da nam to žalostno resnico dokazuje naša komaj petstoletna, morda tisočletna zgodovina. Vsa ta stoletja da smo se le pričkali - kdove za kaj ali zakaj. In da se bomo pričkali naprej, enako kot doslej.

Ali morda zato, ker med zagrizenci, gorečneži in zaslepljenci, kar Butalci tudi so, ni v navadi, da bi kdo res želel poslušati dokaze drugega, nasprotnika, in ko ima nasprotnik prav, mu tudi dati prav? Nesmiselno vprašanje, se bo kdo posmehnil, saj vsi vemo, kakšen je odgovor.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si

Narava sama kot edinstvena gospodarica, večna usmerjevalka vsega, kar se more ali sme zgoditi in dogajati na Zemlji in v vesolju, ukazuje, da se moramo ves čas odločati med nasprotji: dobro - slabo, za - proti, prav - narobe, boljše - slabše, naše - vaše, tuje - domače itd. V kapitalističnem izkoriščevalskem gospodarjenju pa med: dobičkonosno - izgubonosno, konkurenčno - nekonkurenčno, uspešno - neuspešno. Vse kaže, da enake zakonitosti veljajo tudi v jeziku. Tudi pri poimenovanju ženske s priimkom, ki ima le moški spol, ženskega pa izvede z obrazilom -ova: na primer Šetinc (moški spol), Šetinčeva (ženski spol).

Neimenovana spraševalka iz Ljubljane namreč ugovarja mnenju, da naj bi se gospa Šetinc imenovala le gospa Šetinc, nikakor pa gospa Šetinčeva. Zapisala je: “Spoštovani gospod Jože, verjemite mi, da zdaj spet komaj čakam petkove Primorske, kjer po dolgih mesecih lahko spet berem vaše članke o slovenščini. Sem se že bala, da Minute ne bo več. Vsa pohvala uredniku in tistim, ki so vas prepričali, da se še oglašate v veselje bralcev. Tokrat ste mi malo zagrenili petek s člankom 'Čigava je gospa Šetinc, če reče: Sem Šetinčeva'. Prijateljici sem ga pohvalila, da je zanimiv, čeprav ne soglašam s trditvijo, da naj gospa Šetinc ne bo gospa Šetinčeva, temveč samo gospa Šetinc. Številne bralke vam bodo gotovo hvaležne, da jim pihate na dušo. Pravite jim, da imajo prav, ker ne prenesejo, da bi bile 'lastnina' koga drugega. Jaz pa trdim, da mene niti malo ne moti, če me prijateljica pokliče: Zavadlavova (ime sem si izmislila), počakaj, bova šli na kavo! Saj je moj mož prav prijazen človek in sem rada njegova. Zanima me, kaj boste rekli o mojem prepričanju, da obrazilo -ova na koncu ženskega priimka ne pomeni, da ženska ni svobodna, češ da obrazilo -ova, ki označuje ženski spol, dokazuje, da je taka ženska lastnina moškega.

Madžari ženske označujejo z 'ne', ki ga prilepijo za moževo ime: Ištvan-ne, kar pomeni Ištvanova, Štefanova. Pa Madžarkam ni zaradi tega nič hudega. Zanimivo bi bilo izpostaviti žensko željo glede njene pripadnosti moškemu. Nekatere komaj čakajo, da se bodo pisale po možu in vnaprej povejo, da bodo opustile svoj priimek. Spomnim se sošolke Ljerke z lepim slovenskim priimkom, a ko je odšla v Avstrijo in se ugledno in dobro poročila, se seveda piše po avstrijsko Grolnegg, kar je to gotovo bolj nobel. So pa tudi priimki, ki spominjajo na kaj manj žlahtnega: Smrdél, Kúrelac, Pezdíček, Kavs, Fukál. Nekatere tak priimek komaj še trpijo in ga nekako prenesejo, a druge komaj čakajo, da ga bodo spremenile in se pisale po možu. So tudi očetje, ki se jim rodijo samo hčere, pa želijo, da hčere svoj rodbinski priimek ohranijo tudi, ko se poročijo. Poznam tudi take, ki delajo kariero in vztrajajo pri svojem dekliškem priimku. Profesor Jože, to je pravi 'štof' za vašo kolumno. Veselim se vašega razmišljanja o tem vprašanju. Prosim pa, da ne objavite mojega imena, ker sem v strahu, da mi bo kakšna svobodnjaška ženska ali zaprisežena sufražetka rekla, da sem proti ženski enakopravnosti. Želim vam lep jutri, ker sedim za računalnikom opolnoči. Lepo vas pozdravlja zvesta spremljevalka in bralka Minute iz Ljubljane.”

Že večkrat smo poudarili, predrage bralke in bralci, da naš knjižni jezik vse prenese, sprejme sleherno novost in jo rad uvede v knjižno rabo, samo da je novost usklajena z njegovimi vrojenimi pravili, ki pogostokrat živijo samo v živem jeziku in jih slovnica sploh ne omenja. Toda ne trpi nasilja. Novosti morajo kapljati vanj postopno, ne na vrat na nos ali na (morda celo politični) ukaz.

Pri vprašanju, kdaj naj pri poimenovanju ženske po njenem priimku uporabimo obrazilo -ova (kot na primer Zavadlav-ova), kdaj pa ne (na primer bolničarka Zavadlav), v opisni slovnici ni nikakršnega dvoma. Temeljna zahteva naše slovnice je le ta, da mora biti v slehernem primeru povsem razviden tudi spol. Zakaj tako? Samo zato, ker so priimki povečini v moškem spolu: Turk, Korošec, Furlanič, Jurinčič, Kljun, Gombač, Dolenc, Dravinec, Pertič, Vidrih in še drugi. Kadar tak priimek označuje žensko, ga zapišemo v moški obliki le takrat, ko je iz besedila jasno, da gre za žensko: pozvonila je Smrdel, prišla je Kurelac, gospa Pezdiček, Jožica Fukál in Metka Kavs. Če te razvidnosti po spolu ni, se te osebe morajo imenovati: Smrdelova, Kurelačeva, Pezdičkova, Fukálova in Kavsova. Tako svetuje slovnica, in dobro je, da jo ubogamo. Če namreč v takšni rabi ni razviden ženski spol, bi vsakdo mislil, da gre za moške osebe: Kurelac, Smrdel, Fukál in Kavs so namreč moški. Če se ženska predstavi z moškim priimkom (na primer: Sem Pezdiček), je spol razviden in je zato taka raba pravilna.

Rahla zmeda pa se porodi, če smo prepričani, da obrazilo -ova označuje le lastnino in nič drugega. Pomeni namreč ob lastnini tudi izvor, poreklo, vir nečesa ali koga: ajdova moka ni lastnina ajde, to je ajdina, temveč se tako imenuje zato, ker so jo namleli iz ajdovih semen. (O takih primerih govori Minuta, ki je bila objavljena v 7. valu 17. januarja letos.) Še bolj se izvor nečesa ali koga čuti pri priimkih z obrazilom -ski: Koseski, Turnograjski, Slanski, goriški (slavček, Gregorčič).

Vendar je potrebno razumeti in upoštevati vse tiste, ki so mnenja, da končnica -ova označuje le lastnino. A ne samo zaradi njihove pravične težnje, da bi ženska postala v družbi s svojim priimkom popolnoma enakopravna moškemu, temveč predvsem zato, ker zadnja leta vedno bolj zamira jezikovni čut, da obrazilo -ova označuje tudi izvor. To se na primer kaže v novejših poimenovanjih: Gledališče Tartini, namesto Tartinijevo gledališče, Radio Slovenija namesto Slovenski radio, Inštitut Jožef Stefan namesto Stefanov inštitut itd. Povsem upravičen in slovnično podprt je torej predlog, da končnico -ova pri ženskem priimku, če je le mogoče, opustimo.


Najbolj brano