Dorjan Marušič: “Ne želim, da bi postali druga Švica. Rad bi, da bi bili prva Slovenija.”

“No, če bi bil še vpet v nacionalno politiko, morda ne bi govoril tako svobodno. Ampak je dobro delo,” je po dobri uri intervjuja na odru koprskega gledališča priznal Dorjan Marušič. Človek, ki ima velikanski strokovni in osebni kapital, kar je pokazala tudi prepolna dvorana. Gibanje, dinamičnost in svoboda so za zdravnika in matematika, ki je pred kratkim zdrsnil v sedmo desetletje in v vlogo dedka, pomembne vrednote. Volja do premikov in energija za spremembe bi koristili tudi Sloveniji. Zakaj nam obojega primanjkuje, je vprašanje, na katerega je tudi z diplomama iz matematike in medicine ter magisterijem iz menedžmenta presneto težko odgovoriti.

Zakaj ste se po končanem študiju matematike odločili, da boste študirali še medicino?

“Ko sem zaključil študij, sem ugotovil, da kabinetno, zaprto življenje, ki bi ga zahteval ta poklic, preprosto ni zame. Danes si redkokateri mlad človek lahko privošči narediti potezo, kakršno sem jaz. Po rezultatih sem bil drugi v letniku in po diplomi je sledilo povabilo takratne velike Iskre. Odpravil sem se v nebotičnik, v deveto nadstropje, kajti na vabilo si se moral odzvati. In ko so mi ponudili službo, sem odgovoril, da me res ne zanima. Imel sem to svobodo, da sem lahko izbiral. Ko sem se odločil za medicino, sem bil že poročen in z veliko podporo družine mi je ta pot tudi uspela.”

Me pa vseeno zanima, kaj so rekli ljudje: vaši prijatelji, sošolci ...

“Morda me nekateri res niso umestili daleč od znanega severnoprimorskega mesta. Idrije namreč. Ampak tako sem se odločil. Zavestno sem se odpovedal določenim dnevom, trenutkom druženja. Študij medicine je bil, moram priznati, bistveno težji od matematike. Bil sem starejši, imel sem družino, pa še narava študija je povsem drugačna. Matematika zahteva logično razmišljanje: si ali nisi, ničla ali enka, znaš ali ne znaš. V medicini sta štela pomnjenje, prisotnost. Prvo leto sem bil zaradi tega in generacijske razlike med mano in mojimi sošolci v precejšnji krizi, ampak to leto sem prebrodil in od tam naprej je šlo laže.”

“Tisto, kar pa je najtežje sprejemljivo, so določene 'vrednote' Slovencev, ki se projicirajo tudi v naša stališča o zdravstvu. V mislih imam zavist in škodoželjnost. Vsi bi si želeli vrhunske strokovnjake, tako kot smo vsi za vrhunske športnike in znanstvenike, ampak hkrati jim ne privoščimo dosežkov, med katerimi je tudi finančna neodvisnost.”

Kako se je zgodilo, da ste se vrnili v bolnišnico Izola? Vas ni mikal Univerzitetni klinični center v Ljubljani? Ali morda pot v tujino?

“Korenine v Kopru so izjemno močne. Tudi ko sem delal v Ljubljani, sem se redno vračal domov, nikoli nisem menjal stalnega bivališča. Tako da je bil cilj bolnišnica Izola. Usoda je potem hotela, da sem v tej ustanovi pustil kar nekaj sledi. Delo v bolnišnici Izola, stiki s kolegi, skrb za ljudi v tem okolju so me zelo izpolnili. Mislim, da sem imel uspešno kariero. In Izola je po mojem mnenju danes med vodilnimi bolnišnicami v Sloveniji.”

Ko je premier prehitel za mesec dni

Relativno mladi ste začeli prevzemati vodstvene vloge. Kako to?

“Nočem zveneti preveč samovšečno, ampak vse položaje so mi ponudili. Nisem zjutraj vstal in si rekel: čez tri leta bom strokovni direktor, vodja intenzivne enote, državni sekretar ali minister. Skratka: zgodbe so se zgodile same in pogosto sem bil v položaju 'vzemi ali pusti'. Takratni direktor, Tomaž Gantar, mi je, na primer, dal na izbiro, ali pridem na upravo ali on odstopi s položaja. Odločiti sem se moral čez noč. Podobno je bilo, ko me je minister Dušan Keber povabil na mesto državnega sekretarja - dal mi je dva dni časa. Za mesto ministra pa sem razmišljal nekoliko dlje.”

Glava za številke, srce za ljudi

Dorjan Marušič je bil rojen leta 1957 v Kopru, kjer je končal gimnazijo in nato v Ljubljani nadaljeval s študijem matematike. “Tako sem izbral, ker sem bil zelo navezan na starejšega brata Dragana in sem matematiko v srednji šoli obvladoval z levo roko.” A po diplomi ga je zamikala medicina in lotil se je šestih let napornega študija. Leta 1995 je postal specialist interne medicine. Zaposlil se je kot vodja enote za intenzivno nego v Splošni bolnišnici Izola (SBI). Leta 2000 je napredoval na mesto strokovnega direktorja bolnišnice in konec istega leta postal državni sekretar na ministrstvu za zdravje, kjer je funkcijo opravljal dva mandata zapored. Leta 2004 je vpisal še podiplomski študij na področju upravljanja neprofitnih organizacij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Zasedal je mesto svetovalca generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Od aprila 2010 do februarja 2012 je bil minister za zdravje v vladi Boruta Pahorja. Trenutno dela kot zdravnik internist v Sloveniji in v desetih državah sveta kot samostojni svetovalec. Odločevalcem ponuja svojo edinstveno mešanico razumevanja in znanj. Kljub temu, da je nenehno v gibanju, ostaja zvest svojemu Kopru. Mestu, kjer je preživel mladost. Kot pravi zahtevno, saj je bil kot otrok učiteljskih staršev nenehno pod drobnogledom, a tudi srečno, brezskrbno in varno. S soprogo Alenko sta ob širokem jadranskem obzorju, od koder pogled seže daleč, vzgojila štiri hčerke.

Koliko dni?

“Ta zgodba je zelo zanimiva in je nisem še povedal. Klical me je takratni predsednik vlade, Borut Pahor, bil sem v Makedoniji, zato sem rekel, da se bom oglasil pri njem, ko se vrnem. Ker so me vzgojili tako, da je treba spoštovati hierarhijo, sem tudi šel. Med pogovorom je rekel: 'Dobro, jutri torej prevzamete funkcijo?'. Rekel sem, da sploh nisem pričakoval ponudbe in sem prišel iz vljudnosti. Potem se mi je opravičil, ker je naslednji dan izšel intervju, v katerem me je že imenoval za ministra, in pridobil sem mesec dni časa za resen premislek. Ni šlo za to, ali biti na tem položaju ali ne, ampak takrat je bil del vladnega mandata že mimo in moj premislek je šel predvsem v smeri vprašanja, ali se v tem času da še kaj narediti. Po treh tednih sem mu dahnil da in odvalil se mu je kamen od srca. Priznam, da sem v tisti funkciji zelo užival.”

Ste res?

“Res.”

“To, kar se dogaja s čakalnimi seznami, je nedopustno, je kratenje ustavnih pravic in mislim, da bi zaradi tega moral marsikdo odstopiti. Govorim o ministrih in predsednikih.”

Verjetno ste edini v zgodovini samostojne Slovenije, ki to lahko reče.

“Vlogo sem prevzel z odgovornostjo, za menoj je bilo takrat skoraj devet let treninga, bil sem državni sekretar, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje sem se naučil tudi, kako partner ali nasprotnik ministrstva, torej ZZZS, razmišlja. Že na začetku sem se odločil, da nikoli ne bom sedel na stolu, ki ga ima minister v vladnem kabinetu, ker sem vedel, da je vsak dan lahko moj zadnji na tem položaju. In tega sem se držal.”

Vam je pri vaših vlogah na zavodu in v vladi prišla prav matematika?

“Rdeča, oziroma bolje rečeno, bela nit mojega življenja, je zdravniška halja. In edino obdobje, ko nisem smel opravljati poklica, je bilo v času mojega drugega mandata v vlogi državnega sekretarja. Še danes mi je žal, da sem se tako odločil in dovolil, da mi je nekdo odrekel možnost dela. Ko sem postajal minister, pa sem postavil pogoj, da še naprej opravljam svoj poklic. Predsednik vlade me je opozoril, da ne bom imel časa, in vedel sem, da bo tako. Ampak šlo je za mojo načelno pravico do opravljanja zdravniške prakse. Kar se matematike tiče, mi je prišla več kot prav. Ampak ne dobesedno, v smislu računstva, temveč pri logičnem razmišljanju. Svojemu bratu Draganu sem večkrat 'pojamral', da bi bile seje bistveno krajše, če bi za vladno mizo sedelo več naravoslovcev. Pa naj mi družboslovci ne zamerijo, ne nazadnje sem eden od njih, saj sem magistriral na Fakulteti za družbene vede. Na tiskovnih konferencah je predsednik vlade Pahor novinarjem večkrat rekel, da bo raje povedal on, saj sem jaz matematik in vse povem na kratko. Ampak nekoč je na dolgo in široko razlagal, zakaj nečesa ne bomo zgradili, in ko je končal, sem rekel: 'Ja, ampak povedali ste isto, kot jaz.' Pri logičnem razmišljanju, pri sprejemanju odločitev so mi bili v veliko pomoč teorija, sistemi, modeli. In še danes mi vse to pride prav.”

“Bolj kot je sistem nespremenjen, bolj kot vztrajamo z ohranjanjem statusa quo, bolj se igralci v ozadju bohotijo. Njihove jahte očitno nikogar ne motijo.”

Slovenija v evropski sredini

Bom malo kritična do svojega, novinarskega poklica. Še posebej v zadnjih desetih, petnajstih letih je javna razprava o zdravstvenem sistemu zelo intenzivna. A zdi se, da pogosto zmanjkajo znanje, poznavanje, razumevanje sistema med tistimi, ki razpravljajo ali debato usmerjajo. Ali v Sloveniji sploh je dovolj velika skupina ljudi, ki hkrati poznajo zdravstveno stroko in razumejo, kako deluje sistem?

“V Sloveniji živi dva milijona strokovnjakov za zdravstveni sistem. Približno. Morda kakšen tisoč več.”

Približno toliko kot nogometnih trenerjev?

“Ja ali pa celo malo več, ker se vsem ženskam ni potrebno spoznati na nogomet. Za skoraj vse tako imenovane visoko strokovne debate je značilno, da se začnejo pri primeru. Torej: 'mojemu bratu ali mojemu sosedu se je prejšnji teden zgodilo to in to'. Na osamljenih primerih se gradi teorija. Torej ravno obratno, kot nas uči matematika. V zdravstvenem sistemu je treba pogledati, kaj je zmožnost države in kakšni so rezultati. Na nekaterih področjih smo vodilni v evropskem prostoru, na nekaterih šepamo. Tisto, kar pa je najtežje sprejemljivo, so določene 'vrednote' Slovencev, ki se projicirajo tudi v naša stališča o zdravstvu. V mislih imam zavist in škodoželjnost. Vsi bi si želeli vrhunske strokovnjake, tako kot smo vsi za vrhunske športnike in znanstvenike, ampak hkrati jim ne privoščimo dosežkov, med katerimi je tudi finančna neodvisnost. Tu se lomijo kopja in žal se nam dogaja to, da je beg možganov vse večji, ne le v medicini, ampak tudi v drugih vejah. Prvič, ker so ostale države močan magnet in znajo ponuditi prave stvari. In drugič, kar me veliko bolj skrbi, ker naša država odganja ljudi s svojo negativno energijo.”

“Številke kažejo, da je v evropskem zdravstvu, kamor sodi tudi Slovenija, vsak peti pregled ali poseg nepotreben in ne spremeni dolžine ali kakovosti življenja. S tem bi se morali pri spreminjanju sistema najprej soočiti.”

V zadnjem obdobju slišimo apokaliptične besede o tem, kako katastrofalen je slovenski sistem javnega zdravstva. So te sodbe pretirane?

“Gotovo. Slovenija s svojim zdravstvom drži trdno evropsko sredino. Žal, bom rekel. Ker bi lahko bila umeščena bolje, kar niti ni neposredno povezano zgolj s sredstvi, ki jih namenjamo za to dejavnost. Majhna država, kakršna je Slovenija, težko ustvarja veliko vrhunskih strokovnjakov, zato je še toliko bolj pomembno, da tistim, ki jih ima, omogoči okolje, v katerem bodo lahko napredovali in prenašali svoje znanje naprej. Daleč od tega, da bi bilo stanje katastrofalno, se je pa v zadnjih letih snovalcem zalomilo pri glavni stvari: vedno več jih je ali nas je pred vrati zdravstvenega sistema. To, kar se dogaja s čakalnimi seznami, je nedopustno, je kratenje ustavnih pravic in mislim, da bi zaradi tega moral marsikdo odstopiti. Govorim o ministrih in predsednikih.”

Kaj pa bi bilo potrebno narediti za skrajšanje vrst?

“No, odstop odgovornih bi bil dober začetek. Nedolgo tega sem imel sestanek s predsednikom Državnega zbora Dejanom Židanom, ki me je vabil k ponovnemu prevzemu ministrske funkcije. Mislim, da je bilo že tretjič v zadnjem obdobju, prvič iz njegovih ust. Na sestanku sem rekel: 'Vi iščete vratarja, jaz pa sem napadalec, nogometna devetka.' Politika torej trenutno išče nekoga, ki bi branil pridobljene pozicije, jaz pa bi želel spremembe. In menim, da ta vlada nima ne energije ne česar koli drugega, da bi spremembe lahko podprla. Če bi se slučajno odločil, da bi sprejel, sem rekel predsedniku parlamenta, bi sprejel le za eno leto ter pod enim pogojem: če moja reforma pade, odstopi premier. Ko sem izrekel to zahtevo, sva pogovor seveda končala in bil sem svoboden. Od takrat mi dajo bolj ali manj mir.”

“Slovenci smo pozitivni in čeprav pregovor pravi, da je dobrota sirota, vsekakor tudi dobri. Ampak tudi nekoliko zaprti. Morda sem tudi zato raje tu, kjer je morje, ki daje odprtost. In ko se morje poroči s soncem, se zgodi tisto nerazumljivo, zaradi česar smo ljudje, ki živimo ob morju, drugačni.”

Zakaj imamo vedno vsi polna usta sprememb, ki se pa nikoli ne zgodijo? Kdo drži zavoro?

“Ob dogajanju v zdravstvenem sistemu, ki je vidno vsem nam in se dogaja pred zaveso, uspevajo tisti za zaveso. Tisti, ki so skriti očem javnosti. Upal bi si staviti zadnji členek mezinca, da to niso ljudje, ki zdaj sedijo na zatožni klopi. Bolj kot je sistem nespremenjen, bolj kot vztrajamo z ohranjanjem statusa quo, bolj se igralci v ozadju bohotijo. Njihove jahte očitno nikogar ne motijo. Nam, ki smo kot zdravstveni delavci vpeti v sistem, je to zelo težko sprejeti in gledati.”

Ne govorite o jahtah zdravnikov …

“Daleč od tega. Kot sem rekel: zdravniki, mislim, da tudi farmacevti, medicinske sestre, ki se zdaj branijo pred sodiščem, so morda slabo odigrali neko vlogo in so se znašli v tej tragikomediji. Zagotovo pa ne vlečejo niti v zaodrju.”

Vas je v času, ko ste bili minister ali državni sekretar, kdo skušal podkupiti?

“Če je povabilo na koncert ali v gledališče podkupnina, potem da. Da pa bi se mi kdo skušal približati s kakšno kuverto, to pa se mi ni zgodilo.”

Minister lahko dela. Tudi škodo.

Kaj je s temi velikimi zdravstvenimi lobiji? Pritiski na politiko? To obstaja?

“Veleumi v Ljubljani so izračunali, da se zaradi korupcije izgubi 500 milijonov na leto. Kar je teoretično nemogoče. Ker bi to pomenilo, da so predmet korupcije tudi plače zaposlenih. Šestdeset odstotkov odhodkov v sistemu gre namreč za plače, približno dvajset za zdravila, drugo za ostale materialne stroške. Prostih je recimo 100 ali 200 milijonov in ne predstavljam si, da bi bil nekdo sposoben vzeti vse. Korupcija seveda je, kot je tudi v drugih sistemih: ponekod prepisujejo izpite, ponarejajo diplome in prodajajo vozniška dovoljenja. Ampak korupcija ne more biti izgovor za našo nepripravljenost spreminjanja in nadgrajevanja sistema. Seveda ob zavedanju, da je to, kar smo dosegli, velik uspeh vseh, ki so bili pred nami. Kdor napoveduje, da bo jutri postavil popolnoma nov sistem, je obsojen na neuspeh. To ni mogoče. In tudi idealen sistem ni uresničljiv.”

Večkrat slišimo tezo, da minister za zdravje tako ali tako ne more nič. Ko ste bili vi minister za zdravje: se vam je zdelo, da ne morete nič?

“To ni res. Minister za zdravje lahko naredi veliko. Veliko škode ali pa veliko koristi. Seveda mora znati voziti slalom in vprašanje je, česa se loti. Če se loti pravih stvari, bo prej ali slej padla kakšna interpelacija in bo prišla kakšna grožnja, ampak zanesljivo se da izpeljati spremembe. Na primer: v času mojega ministrovanja smo delež pacientov, ki so čakali dlje, kot dovoljuje zakon, spravili iz sedemnajstih na zgolj dva odstotka. V letu dni. Če bi nadaljevali ta trend, danes nihče ne bi čakal nedopustno dolgo. Nedavno tega sem poslal pismo ministrstvu in zavodu ter jasno povedal, da je velik del odgovornosti za čakalne vrste na njima. Ker ne znajo prav razporejati sredstev, ker ne znajo skrbeti za svoje zdravnike in medicinske sestre. Glavni problem zdravstvenega sistema so ljudje, ki ostajajo pred njegovimi vrati. Ti so ogroženi. Etika in morala vseh zdravstvenih delavcev je taka, da praktično nihče, ki vstopi v sistem, ne ostane brez ustrezne pomoči. Tistim, ki čakajo pred vrati, pa ne moremo pomagati. Res je, da imajo vsi sistemi čakalne dobe, kakšni so ti seznami in kakšno je stanje ljudi, ki na njih pristanejo, pa se od države do države zelo razlikuje. Problem Slovenije je, da v tem trenutku ne vemo, kdo in kako čaka. Danes sem poslal dokument z izračunom, ki kaže, da bi 250 milijonov, kar je mali denar za bogato Slovenijo, ne nazadnje smo se pred kratkim prijetno zadolžili, omogočilo zdravstvu, da bi končno zadihalo s polnimi pljuči.”

Če je težava tako zlahka rešljiva, zakaj se torej ne reši?

“Ker imamo tako državo, tak volilni sistem, take predstavnike in ne nazadnje, ker smo pohlevni in pridni. Bob Marley je že zdavnaj rekel: 'Get up, stand up for your rights', 'Vstani in se bori za svoje pravice'.”

Kakšen pacient ste?

“Le zakaj imate vsi novinarji tako radi to vprašanje. Zame skrbi več dobrih zdravnikov. Trudim se početi to, kar vsak dan polagam svojim pacientom na srce. Izboljšal sem svojo aerobno aktivnost. Če se le da, pazim na prehrano, preveč pa sedim, to je gotovo. Verjetno nisem slab pacient, vsekakor pa bil lahko boljši.”

In kakšni pacienti smo Slovenci? Preveč hodimo k zdravniku?

“Odvisno, s kom se primerjamo. Če se primerjamo z Evropsko unijo, česar si vsi želimo, potem smo v povprečju. Na drugi strani imamo manj zdravnikov, kar pomeni, da slovenski zdravnice in zdravniki v povprečju delamo več kot naši evropski kolegi. Za ta izračun res ni potrebna fakulteta iz matematike. Iz prakse pa lahko rečem, da slovenskim državljankam in državljanom manjka nekaj kilometrine. Izjemno zaupljivi so do zdravnikov. Tudi ko svoje paciente povabim v razpravo o posegu, ki ne rešuje življenja, ampak morda samo pomaga pri kakovosti življenja, mi rečejo: 'Doktor, jaz vam zaupam.' Kar je v redu, ampak prav bi bilo tudi, da bi postavljali vprašanja. Redki me pravilno vprašajo, kaj bi jaz sam svetoval ženi, hčerki ali mami. Za taščo ne vprašajo. Stvar, na katero bi morali biti pozorni, je odmik od potrošništva v zdravstvu, ki lahko postane zelo nevarno. Številke kažejo, da je v evropskem zdravstvu, kamor sodi tudi Slovenija, vsak peti pregled ali poseg nepotreben in ne spremeni dolžine ali kakovost življenja. S tem bi se morali pri spreminjanju sistema najprej soočiti. Kako torej odpraviti tako imenovani 'waste', dobesedno odpadek, izraz prihaja iz ekologije. Kako torej zmanjšati število pacientov, ki dejansko nimajo potrebe po zdravstvenih storitvah, a vseeno obremenjujejo sistem. Tega ni lahko doseči: zahteva čas, velik napor zdravstvenih delavcev in angažma državljanov. Z dvema kolegoma smo pripravili aplikacijo, s katero si uporabnik v nekaj korakih lahko razloži svoje simptome in ugotovi, da zamašen nos ali 37,2 vročine še nista razlog za hitenje na urgenco.”

Ali nenehne informacije iz medijev in drugih digitalnih kanalov povzročajo, da smo ljudje bolj obremenjeni s svojim zdravjem? In da prej zaidemo v najbolj črne scenarije?

“Po vseh anketah in statistikah je zdravje vedno med tremi najpomembnejšimi vrednotami ljudi.”

Ampak samo do kosila?

“Na žalost postanemo bolj aktivni, ko se naše zdravje zamaje. Pri preventivi smo dobri v deklarativnih izjavah, pri ohranjanju zdravega življenjskega sloga in skrbi zase pa precej pešamo. Slovenci smo znani kot dobri pivci, to imamo tudi v državni himni, telesna aktivnost se sicer izboljšuje, a ni zavidanja vredna, naši krožniki so tudi precej polni. Na srečo imamo verjetno v povprečju zelo dober genom. To trdim zato, ker je slovenski narod preživel petsto let. Vsi, ki so preživeli vojne vihre, selitve narodov in druge tegobe, so ta genom oplemenitili in to daje moč narodu.”

Prioritete v dobrih časih

Je Slovenija dosanjala svoje sanje? Nas spremlja občutek, da bi morali biti leta 2020 na boljšem kraju, kot smo?

“Slovenci smo vedno nezadovoljni. Tudi v športu se pritožujemo, da je bil nekdo na Olimpijskih igrah samo drugi, bog ne daj, da je bil Bojan Križaj samo četrti, celo Tina Maze ni bila dovolj dobra, če ni pobrala prav vseh zlatih medalj. Vedno vidimo kozarec na pol prazen. Koliko narodov danes sanja o tem, da bi imeli, kar ima Slovenija! Katalonci, denimo, pa še kdo. V tistem prvem obdobju je bil ta zagon res neverjeten. Janezu Drnovšku in Tonetu Ropu ni bilo zelo težko vladati, ker je bil cilj vstop v Evropsko unijo in se je vse podrejalo temu cilju. Kasneje smo se začeli izgubljati v tem, ali bi ali ne bi predsedovali EU, in podobno, skratka, začela so se trenja. Danes pa begamo. Nikakor si ne želim, da bi postali druga Švica. Rad bi, da bi bili prva Slovenija.”

Govorili ste o tem, da se soočamo z begom možganov? Kako bi ga lahko zajezili?

“V celoti tega ne moremo preprečiti.”

Pa verjetno tudi ni v interesu države, kajne? Navsezadnje je dobro, če mladi ljudje vidijo malo sveta …

“Vsekakor. Ampak tako imenovanih ukrepov za politike telebane je kar nekaj in lahko jih hitro natresemo. Na primer: zakaj Univerza na Primorskem nima medicinske fakultete? Izobrazili bi novih sto zdravnikov, morda bi se jih polovica res odselila v tujino. A če bi znali z njimi ohranjati stike, bi imeli mrežo, razpredeno po celem svetu. Kot sem rekel prej: ne smemo odganjati ljudi in ne smemo dovoliti, da zapuščajo državo z grenkim priokusom. Ampak zdravniki, ki so v evropskem prostoru, lahko svojim bolnikom ali svojim kolegom zelo pomagajo. Pomembno je vlagati v dejavnosti, pri katerih smo močni. V znanje, v veščine. V stvari, ki obetajo hitro napredovanje in prodor. Zakaj šolstvo, znanost, zdravstvo niso naš izvozni artikli? Zakaj ne naredimo premika od klasične težke industrije k industriji, ki sloni na možganih? Slovenija ima največ doktorjev znanosti na milijon prebivalcev, kar se sicer nekaterim zdi slabo, ampak v vsakem primeru kaže na to, da smo zavezani nabiranju znanja.”

Ampak ta vaš zakaj obvisi v zraku kot retorično vprašanje. Tudi delež bruto domačega proizvoda, namenjen znanosti, se nikakor ne dvigne, pa čeprav vlada visok konsenz okrog tega, da je to potrebno.

“Pri prioritetah so pomembne relativne številke. Ko država postavlja svoje prioritete, jim namenja določen delež BDP. Ko se družina odloči za naložbo v hišo, temu nameni višji del družinskega proračuna. Zdravstvo je v največji krizi doseglo devet odstotkov BDP in od takrat delež pada, zdaj smo pod osmimi odstotki. So pa politiki vešči leporečenja in med hite leta 2019 sodi izjava, da v zdravstvu še nikoli ni bilo toliko denarja. Kar je tudi res, ampak Sloveniji tudi še nikoli ni šlo tako dobro. Večja kot je konjunktura, manjši je delež sredstev za določen sektor, kar pomeni, da ta sektor pada na lestvici prioritet. To na kratek čas zelo šibi sistem.”

Ker je konjunktura tisti čas, ko bi lahko dosegli spremembo in preboj?

“Da. Tisti, ki se ukvarjamo s sistemi, uporabljamo zdravo kmečko pamet. Ko je šlo kmetom dobro, se je vedelo, kam bodo vlagali. Takrat so se pripravljali na težke čase.”

Za kaj pa zapravimo? Javni denar?

“Ena od težav je naša nesposobnost soočanja s starajočo se družbo. Deloma je razlog v demografskih kazalcih, a življenjska doba se daljša tudi zaradi vse bolj kakovostne zdravstvene oskrbe. V tem je neka shizofrenost. Eno od meril uspešnosti zdravstvenega sistema je višanje pričakovane življenjske dobe, ampak s tem, da ljudje živijo dlje, se ne znamo soočiti. Generacijskega razkoraka samo s solidarnostjo ne bomo rešili, saj je breme na ramenih mlade generacije vse težje. Leta 2025 bo razmerje 1,5 upokojenca na enega zaposlenega, kar bo nevzdržno.”

Kaj pa, če vas spet vprašajo? Boste spremenili odgovor? Boste še kdaj minister?

“Vsaka stvar ob svojem času. Ko sem odhajal iz bolnišnice Izola leta 2000, sem potočil solze in rekel, da je eden od mojih aksimov: 'Samo Lesi se vrača, Dorjan nikoli'. Ne čutim želje, da bi se vračal. Delam v več kot desetih državah, večjih od Slovenije, svetujem, predajam svoje znanje in sprejemajo me z odprtimi rokami. Ampak velja tista slovenska, da se zarečenega kruha največ poje in kruh ni zdrav. Ogljikovim hidratom se izogibam, zato se diplomatsko izognem tudi temu vprašanju.”

Kam pa vas vleče?

“Če bi ponudili mesto evropskega komisarja, bi, neskromno, sprejel. Z veseljem tudi položaj v Svetovni zdravstveni organizaciji.”

Boste nekoč župan Kopra?

“Citiral bom velikega misleca Groucha Marxa, ki je nekoč izjavil, da nikoli ne bi vstopil v klub, ki bi ga hotel imeti za člana. Pred leti so pristopili k meni in mi dali nespodobno ponudbo: rušiti nekoga in na ta način omogočiti prostor tem prisklednikom. Seveda sem zavrnil. Koper imam rad, ampak nisem toliko vpet v politično lokalno življenje, da bi tu poskušal nekaj spremeniti. In tudi tu si želijo samo vratarja: ko na polje pride napadalec, gredo vsi na noge.”

Ampak tudi udeležba na današnjem večeru kaže, da po svojem mestu lahko hodite z dvignjeno glavo. Je to pomembno in sta poštenost in dobrota, pa čeprav to zveni nekoliko naivno, še vrednoti?

“Slovenci smo pozitivni in čeprav pregovor pravi, da je dobrota sirota, vsekakor tudi dobri. Ampak tudi nekoliko zaprti. Morda sem tudi zato raje tu, kjer je morje, ki daje odprtost. In ko se morje poroči s soncem, se zgodi tisto nerazumljivo, zaradi česar smo ljudje, ki živimo ob morju, drugačni.”


Najbolj brano