Ne kaj, pomembno je, kdo je predlagatelj
Čakalne dobe na operacije in specialistične preglede se le še daljšajo. Interventni dodatni denar za več pregledov in operacij ni angažiral vseh možnih izvajalcev, izbranim pa ni uspelo vsega narediti, ker nimajo dodatnih operacijskih dvoran, opreme in kadra. Za rešitev težav je zdravništvo že lani spisalo interventni zakon, ga poslalo v zdravstveno ministrstvo, zdaj pa še vsem poslancem. Posvojila ga je le poslanska skupina NSi in poslala v sprejemanje. Obstaja pa bojazen, da bo gradivo nova priložnost za merjenje politične moči, zato ne bo deležno resne obravnave in sprejemanja.
Kje so bili poslanci lansko jesen, ko so se resne težave zaradi daljšanja čakalnih vrst v zdravstvu tako zaostrile, da je morala interventno ukrepati vlada z dodelitvijo dodatnega denarja za dodatne specialistične preglede in operacije. Sami se, kljub prošnjam, temu vprašanju niso hoteli posvetiti. Če bi tedaj znali vsaj poslušati in bi bili dovzetni za dobre predloge, bi se namreč odzvali javnemu pozivu zdravniških organizacij, naj parlament končno že ukrepa. A so se poslanci raje potuhnili.
Če interventnih ukrepov v kratkem ne bo, bodo bolniki v predolgih vrstah množično umirali. Življenja bodo prezgodaj ugašala, ker niso uspeli priti do pravih zdravnikov in pravih načinov zdravljenja. Ob tem se poraja vprašanje, kdo in kako bo za to odgovarjal? Zagotovo bi morali predvsem politiki, če bodo še naprej stali križem rok.
Morda bi se tudi še zdaj pretvarjali, da so gluhi in slepi, če jim za ponovoletno darilo 7. januarja zdravniška zbornica ne bi poslala svojega predloga interventnega zakona za skrajšanje čakalnih vrst. Ta zakon je stroka spisala že lani, a gradiva politiki niso vzeli resno. Zanj niti vedeti niso hoteli. Zdaj, ko so ga prejeli na mizo, pa je to dejanje postalo glasno vržena rokavica in poslanci so v osredju pozornosti javnosti ter državljanov. Še toliko bolj zato, ker se je denarna pipica med tem zaprla. Usahnila je državno odrejena finančna injekcija za večji obseg dela, ki je lani skušala krajšati čakalne vrste in bi ji zdaj morali slediti novi ukrepi.
Kateri, se sicer politikom ne sanja, zato še tudi niso nič storili. Če ukrepov ne bo, bodo bolniki v predolgih vrstah množično umirali. Življenja bodo prezgodaj ugašala zato, ker niso uspeli priti do pravih zdravnikov in pravih načinov zdravljenja. Ob tem vznika vprašanje, kdo in kako bo za to odgovarjal? Zagotovo bi morali predvsem politiki, če bodo še naprej stali križem rok.
Nedostojno pa je, da so morali predstavniki stroke politike skoraj na kolenih prositi, naj vsaj preberejo njihov predlog interventnega zakona in povedo, ali je vreden pozornosti, razprave in uveljavitve. A kot je sklepati po odzivu poslancev, so to storili le poslanci stranke NSi. Ti so ta zakon posvojili in ga kot svojega vložili v parlamentarno proceduro. Kar je spodbudno, hkrati tudi nenavadno. Mlačen odziv vseh preostalih poslanskih skupin pa odpira vrsto utemeljenih vprašanj. Med prvimi je to, ali resni problemi, ki zadevajo zdravstvo in zdravljenje bolnikov, politike sploh zanimajo. Nastaja bojazen, da so poslanci tako ignorantski namenoma zato, ker s tem sporočajo prepričanje, da se stroka ne sme ukvarjati s pisanjem predlogov zakonov, saj je to rezervirano le za politike. Je morda zato prejeti dokument že v njihovih koših za smeti? Zelo resno zveni tudi vprašanje, ali so politiki sami in njihovi bližnji zdravi kot ribe v vodi, da ne potrebujejo in ne obiskujejo zdravnikov. Da zato ne vedo in na lastni koži ne občutijo, kako je obtičati v vrsti in upati, da se ti zdravje ne bo še slabšalo. Ali pa imajo poslanci in njihovi bližnji toliko denarja, da raje kot javne ambulante in bolnišnice obiskujejo zasebne specialiste in klinike in si tam sami plačajo operacijo, če je ta nujna. Zato jim čakalnih vrst v javnem zdravstvu niti malo ni mar.
Kakor koli že, zdaj preprosti državljani pričakujejo, da bodo ob obravnavi predloženega predloga interventnega zakona poslanci strnili vrste in skupaj oblikovali prave ukrepe. To bi bilo nujno in najbolj primerno. A kaj, ko izvoljeni poslanci tako težko odrinejo na stran svojo politično barvo in pripadnost. Pa bi jo morali, saj se morajo v prvi vrsti posvečati vsebini. Še posebej, ko gre za ljudi, za njihovo zdravljenje in zdravje. Tistih ljudi, ki jih volijo v pričakovanju, da bodo delali za dobro vseh. Da bi to bilo mogoče, ne sme biti najpomembneje, kdo predlog ponuja in kateri politični opciji pripada. Če je predlog dober in koristen, si zasluži podporo ne glede na to, ali je predlagatelj “naš”.
Žal se vse začenja in končuje pri politiki, s katero so nekateri že naravnost obsedeni. Pričakovanja in upi nič krivih čakajočih bolnikov, njihovih bližnjih in celotne stroke so zdaj uprti v parlament. Zato se razprava o ukrepih za skrajšanje čakalnih vrst ne bi smela izroditi. Ne več, saj so prvo priložnost zakockali že minulo jesen. Če je ne bi, bi bile zdaj čakalne vrste vsaj malce krajše, ne pa vse daljše. Zato upajmo, da vsaj ta zakon ne bo predmet političnih obračunavanj in napenjanja mišic. Da se, kot doslej že veliko koristnih predlogov, ne bi izrodil v votli nič in le v tratenje časa ter s tem davkoplačevalskega denarja. Kar čakajočim bolnikom še dodatno škodi.