Šest oseb išče avtorja

V SNG Nova Gorica ustvarja Paolo Magelli novo uprizoritev ene najznamenitejših iger italijanskega nobelovca Luigija Pirandella.

 Foto: Blaž Valič
Foto: Blaž Valič

Igra Šest oseb išče avtorja bo tokrat doživela novo (šesto) slovensko uprizoritev, v Novi Gorici jo je v prevodu Srečka Fišerja pred petintridesetimi leti izvrstno zrežiral Mile Korun. “Pirandello je psihedelična izkušnja, še posebno za začetnika,” se spominja Fišer, ki je prav s tem besedilom začel svoj opus izvrstnih dramskih prevodov.

“Izziv življenju je: ne postati žrtev forme.”

Luigi Pirandello, pisatelj

Igra v igri

Pirandello je v zadnjem intervjuju leta 1936 svoj gledališki kredo strnil tako: “Vse moje gledališče pozna eno samo nujnost, natanko v grškem duhu, dvojno protislovno prvobitno nujnost življenja: obstajati in gibati se. Življenje mora imeti obstojnost, da bi ga lahko dojeli. Obstoj potrebuje obliko, mora si dati obliko. Na drugi strani je oblika njegova smrt, saj ga ujame, zapre, onemogoči gibanje. Izziv življenju je: ne postati žrtev forme.”

Šest oseb išče avtorja je prva izmed njegovih treh tako imenovanih iger “gledališča v gledališču”, ki obravnavajo odnos med videzom in resničnostjo, življenjem in gledališčem, zasebnimi in igranimi družbenimi vlogami. Igra se začne z vajo gledališke skupine: pripravljajo novo uprizoritev Igre vlog, ki jo je Pirandello napisal tri leta prej. Vajo prekine vstop šestih oseb, ki iščejo avtorja, saj bi rade same bile “nova igra”, oziroma želijo na odru živeti svojo “dramo, polno bolečine”.

Pretresljiva družinska zgodba

Šestim dramskim osebam postopoma uspe pritegniti režiserjevo pozornost; pred očmi gledališčnikov (in gledalcev igre v igri) se vse bolj pretresljivo izrisuje njihova žalostna zgodba.

Kmalu po tem, ko se je Oče odločil Sina oddati v rejništvo na podeželje, da bi zrasel v krepkega mladeniča, sta se z Materjo razšla in ona si je z drugim možem ustvarila novo družino. Po njegovi smrti pa ta zapade v takšno revščino, da se mora najstarejša hči, Pastorka, skrivaj predajati prostituciji. Toda nekega dne se kot stranka pojavi Oče, prvi mož njene matere ...

Avtor je v uvodu svojo nenavadno igro označil kot “zmes tragičnega in komičnega, fantastičnega in realističnega, vse skupaj v humoristični situaciji ...”

Gledališki nomad

Režiser Paolo Magelli je ustvarjal že vsepovsod, v Italiji, Nemčiji, Franciji, Romuniji, Belgiji, Švici, Rusiji, Egiptu, Izraelu, Palestini, Turčiji, Mehiki, Kolumbiji, Venezueli, na Madžarskem, Finskem ... V Novo Gorico se vrača z njim tudi ekipa stalnih sodelavcev, dramaturginja Željka Udovičić Pleština, scenograf Lorenzo Banci, kostumograf Leo Kulaš in glasbenika Ivanka Mazurkijević in Damir Dimitrović Mrle. V intervjuju za gledališki list ob svoji zadnji novogoriški uprizoritvi, drami Galeb A. P. Čehova (2017), v jedru katere je tudi spraševanje o smislu umetnosti nasploh in gledališča posebej, je poudaril: “Življenje na vseh pušča sledi, tudi jaz nisem več isti. Sebe ne moreš fiksirati v prostoru in času. Vsak z leti v sebi akumulira dogodke, doživetja, podobe ... in v različnih obdobjih bo isti igralec drugače interpretiral isto vlogo, vsak prizor je dejansko rentgenski posnetek igralskih duš.”

V vlogah “oseb igre, ki jo je treba pripraviti” bodo nastopili Matjaž Tribušon, Arna Hadžialjević, Helena Peršuh, Andrej Zalesjak, Matija Rupel, Urška Taufer in Ana Facchini, v vlogah gledališčnikov pa Kristijan Guček, Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Andrijana Boškoska Batič, Žiga Udir, Brane Grubar, Blaž Valič in Jakob Šfiligoj.


Najbolj brano