Dvorana je pri komedijah krut sodnik

Jaka Ivanc je že štirinajsto leto hišni režiser Gledališča Koper, zaslužen tako za številne nagrade, ki jih je v zadnjem desetletju prejelo koprsko gledališče, kot za njegovo uveljavitev v slovenskem in tudi širšem gledališkem prostoru. Je vsestranski gledališki ustvarjalec, predvsem pa režiser, ki stavi na komedijo.

V Gledališču Koper, ki bo čez slabo leto praznovalo 20. obletnico delovanja, ustvarjate vse od njegovih začetkov. Kako ocenjujete preteklo delo gledališča? Kako visoko je, po vašem mnenju, v luči drugih slovenskih gledališč?

“Delo Gledališča Koper je treba ocenjevati predvsem v luči njegovega občinstva, zato je obiskanost predstav glavni pokazatelj njegove uspešnosti. V koprskem gledališču se moramo še kako truditi s predstavami in njihovo prodajo, da lahko dosegamo visoko število ponovitev, ki nas glede na število prebivalcev Istre uvrščajo med izredno produktivna gledališča; realnost je takšna, da doma odigramo le dobro polovico predstav, drugo na gostovanjih. In če se že sprašujemo, kako visoko na lestvici je koprsko gledališče v luči drugih slovenskih gledališč, bi lahko rekel, da je, prav tako kot preostala profesionalna gledališča, pomemben gradnik trdne baze piramide, ki jo lahko imenujemo slovensko gledališče. Na njenem vrhu je vedno prostor samo za enega. Pomembno je, da z vrha ne klatimo drug drugega, ampak, da si do vrha pomagamo. Šele takrat, ko se zavemo, da potrebujemo za delo in ustvarjanje znanje, povezovanje, razumevanje in solidarnost kot trdno osnovo, lahko računamo na kakovost.”

Harold Pinter: Jašek

Prevajalec Zdravko Duša, režiser in scenograf Jaka Ivanc, kostumograf Andrej Vrhovnik, lektor Martin Vrtačnik, avtor glasbe Davor Herceg, oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž

Igrata: Rok Matek in Blaž Popovski

Premiera: 21. in 28. februarja 2020 v mali dvorani Gledališča Koper

Slovenska gledališča so v zadnjih desetletjih postopno izgubila t. i. hišne režiserje, izjemi ostajata le Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper ...

“Želel bi, da postaneta Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper vzor za model kadrovanja v slovenskih gledališčih, ne pa izjema.”

Nagrajene uprizoritve (in sodelavci) v režiji Jake Ivanca

M. Bulgakov: Don Kihot (nagrada za uprizoritev na Slovenskem festivalu komornega gledališča SKUP, Ptuj, 2008); Po motivih L. Suhodolčana: Naočnik in Očalnik na počitnicah (nagrada za najboljšo predstavo na festivalu Zlata paličica, Ljubljana, 2009); Primož Pirnat (nagrada Sklada Staneta Severja tudi za vlogo Filatelista v Znamke, nakar še Emilija D. Jovanovića, 2009); Po motivih W. Shakespeara: Romeo & Julija (velika nagrada na 10. festivalu TIBA, Beograd, Srbija, 2012); Lara Jankovič (nagrada tantadruj tudi za vlogo Eve v Parole, Parole A. Nicolaja, 2013); M. Gavran: Noč bogov (nagrada za najboljšo predstavo na Mednarodnem festivalu malih odrov, Kikinda, Srbija, 2014); Gašper Tič (žlahtni komedijant tudi za vlogo Oberlajtnanta Lukaša v Švejku C. Teevana na Dnevih komedije, Celje, 2015); Rok Matek (nagrada tantadruj za vlogo Marije v Triu G. Tiča, 2016); ustvarjalci uprizoritve Trio (nagrada tantadruj za gledališki dosežek, 2016); G. Tič, D. Herceg: Trač (žlahtna komedija Dnevov komedije, Celje, 2018); Uroš Smolej in Iva Krajnc Bagola (žlahtna komedijanta za vlogi Župnika in Here v Traču G. Tiča in D. Hercega na Dnevih komedije, Celje, 2018); Judit László (posebna nagrada za mlado igralko za vlogo Giannine v Ventilatorju po motivih C. Goldonija na festivalu Novi tvrđava teatar, Novi Sad, Srbija, 2019).

Večina gledaliških režiserjev je danes obsojena na “svobodnjaštvo”; bi se tudi kot svobodnjak odločili za režijo istih besedil, ki ste jih do danes režirali v Kopru?

“Besedila, ki jih režiram, so del mene. Najbrž bi me tudi drugače pripeljalo do sorodnih vsebin, podobnih besedil, morda istih. Ne vem. Zagotovo je odločilen za izbiro tekstov tudi naš ansambel. Brez njih ne bi bilo predstav, kot so. Vemo, da moramo zato, da gledališče stoji, delati uspešne predstave, da smo v teh dvajsetih letih pridobili občinstvo, ki ve, kaj lahko pričakuje od nas, in smo na to ponosni. Vsako gledališče bi rado imelo na repertoarju nekaj prodajno uspešnega, v bistvu pa komedijo redko kje gojijo kot žanr.”

“In če se že sprašujemo, kako visoko na lestvici je koprsko gledališče v luči drugih slovenskih gledališč, bi lahko rekel, da je, prav tako kot preostala profesionalna gledališča, pomemben gradnik trdne baze piramide, ki jo lahko imenujemo slovensko gledališče.”

Zdi se, da se je koprsko gledališče zavezalo prav komediji in tudi vas tukajšnje občinstvo prepoznava predvsem kot režiserja komedijskih uspešnic ...

“Rad delam komedije, o tem ni dvoma. Ljubim dober humor. Je pa to po mojem mnenju zelo naporno delo. Strah pred neuspehom je velik. Kaj, če se ne bo nihče smejal? Kaj, če ne bo smešno? Dvorana je pri komedijah krut sodnik. Zelo hitro se zavemo, če smo ustrelili v prazno. Sam sem v življenju rad nasmejan in to privoščim tudi občinstvu. Polna dvorana nasmejanih obrazov me napolni z zadovoljstvom dobro opravljenega dela. Zdi se mi, da po končani akademiji vsi stremimo k vrhu piramide, ki sem jo omenil, nihče pa nas ne uči o pomembnosti trdne osnove. Gledališče Koper mi je z vsemi svojimi sodelavci in prijatelji dalo trdno osnovo in sidro za ustvarjanje v gledališču. Režiser brez gledališča in igralcev ne pomeni nič.”

Večino komedij, ki ste jih režirali v Kopru, ste “nadgradili” z glasbo do te mere, da lahko govorimo že o glasbenih komedijah, celo muzikalih. Zakaj takšna uprizoritvena nadgradnja? Od kod fascinacija s tem glasbeno-scenskim žanrom?

“Prva VHS kaseta in dolgo časa edina, ki smo jo imeli v videorekorderju sredi osemdesetih let, je bil film, muzikal The Court Jester (Dvorni norec) z Dannyjem Kayem v glavni vlogi. Gledal sem ga neštetokrat in ga znam najbrž še danes na pamet. Fascinacija z žanrom? Glasba mi je, po domače rečeno, všeč, pri igralcih in pevcih občudujem igralsko natančnost in znanje, občutek za ritem, posluh za soigralca. Obrtno znanje, ki se preveša v umetnost, je to, kar me najbolj pritegne. Take, osnovne stvari so mi všeč. Komedija je čista matematika in potrebuje svojo natančno partituro, tako kot glasba. Nekako sta si zelo sorodni. Težko delam brez glasbenih podlag že na vajah. Skladatelj Davor Herceg je moj stalni sodelavec pri vseh predstavah, tudi krivec za vse glasbene komedije in, recimo, en velik muzikal. Brez njega in njegovega potrpljenja ne bi bilo moje fascinacije z glasbo v gledališču. Počasi sva lezla od predstav z glasbo, do, recimo temu, koncertne predstave, kot je Trio, in nazadnje do Trača. Do muzikala najbrž ne bi prišli brez dobre in trdne osnove, ki se je rodila v domačem gledališču.”

Še ena lastnost odlikuje vaše uprizoritve - vizualna oziroma likovna podoba. Je ta pomembnejša kot beseda? Je vaš režijski pristop k besedilu predvsem vizualen?

“Vsako besedilo, ki ga preberem, si sproti prevajam v prostor. Ne znam brati besedila zgolj na podlagi odnosov med osebami. Te odnose si vedno prevajam v prostor. Moram videti uprizoritev. Zame so besedila kot nekakšne enačbe, ki jih je treba razvozlati. Strašno težko berem besedila, ki jih ne znam postavljati v prostor. Kot pri branju knjige, ki te popelje v nek fiktivni svet, ki pa si ga vsak bralec zgradi po svoje. Mogoče se zato v slovenščini vprašamo - kakšna pa je tvoja predstava o tem ali onem? Vsakdo ima svojo predstavo.”

V Gledališču Koper trenutno režirate vašo 20. koprsko uprizoritev, Pinterjevo enodejanko Jašek, v katerem plačana morilca v kleti sredi Birminghama čakata na navodila “delodajalca” in na njuno naslednjo žrtev. Kaj vas najbolj vznemirja pri tem besedilu?

“Enačba, ki jo Pinter nastavi, je to, kar me najbolj vznemirja. Vse, kar bi lahko povedal o brezčasnosti in svetu danes, zveni preveč klišejsko. Ampak razrešiti to, kdo sta morilca danes, je tisto, kar me najbolj pritegne. Kot bi se odločil in pri Čakajoč Godota spremenil samo eno stvar, brez poseganja v besedilo. Da, recimo, Didi in Gogo čakata na Godota z namenom, da ga ubijeta? Nihče ne ve natančno, kaj bosta naredila z njim, kaj od njega pričakujeta. Zakaj ga ne bi ubila? V času, ko je bilo besedilo napisano, je bilo v ospredju vprašanje upanja. Eksistence. Danes bomo morali nehati upati. Nehati upati na bolje, in raje kaj narediti, da bo bolje. Tako lahko obrnemo ali pa razširimo tudi Jašek. Če gre v osnovi za vprašanje eksistence - ali naj Gus ubije Bena ali ne, se lahko ukvarjamo z eksistenco danes malo drugače. Eksistenco in vprašanjem, kdo nas vodi. Kaj, če sta Ben in Gus angela? Vznemirja me tudi delo na naši mali sceni. Do zdaj je bila večinoma namenjena predstavam za otroke, stremimo pa k temu, da bi postala tudi prostor za, recimo temu, resne predstave. Vsako gledališče potrebuje 'malo sceno'.”

Omenjate angela. Lahko pričakujemo vsebinski “zasuk”, avtorsko interpretacijo?

“Ne vem, če bi temu rekli vsebinski zasuk, morda zasuk v kontekstu? Saj pravim, kaj pa če sta Ben in Gus angela?”

---