Ne le zase
Ko je osebnost Primorske leta 2018 Patricija Lovišček v soboto zvečer na odru koprskega teatra zlato jabolko predajala svoji naslednici Larisi Štoka, se je veljalo vprašati o njunem skupnem imenovalcu. Ta je bil na dlani: obe sta v zavest javnosti vstopili s tem, da počneta nekaj, za kar nista bili plačani in zaradi česar sta se morali odpovedati popoldanski ali večerni rekreaciji, druženju ali preprosto poležavanju na kavču. Nekaj za skupno dobro, skratka.
Preveč enostavno bi bilo zapisati, da počneta tisto, česar ne počne država, čeprav je to delno celo res. Še posebej podvig Larise Štoka in njene Palčice Pomagalčice, ki sta v rekordno kratkem času uspeli zbrati denar za rekordno drago zdravilo za malega Krisa Zudicha, bi lahko uvrstili v kategorijo “opravila delo namesto države”. A gre za nekaj drugega. Gre za človeku globoko vsajeno potrebo narediti nekaj za skupnost, za drugega. Ne le zase. Posebna odlika takšnih ljudi je, da na neki točki presodijo, da bo stvari treba vzeti v svoje roke in nekaj napraviti. Ni jih veliko. Velika večina raje iz varne sence opazuje, kako in v katero smer se bodo stvari razvile, saj je tako udobneje in predvsem varneje.
V soboto na odru koprskega gledališča ni manjkalo tistih, ki so bili in so pripravljeni vstati, povedati, se izpostaviti.
Sociologi vedo povedati, da družba ni le seštevek posameznikov. Tisto, kar iz množice posameznikov naredi družbo, so odnosi med njimi. Ti so različno intenzivni, različno kakovostni, njihova narava se spreminja. Uveljavljeno prepričanje je, da so moderne družbe vse bolj atomizirane, odtujene, da je kakovostnih odnosov zaradi vseh nadomestkov v obliki prenosnih telefonov, računalnikov in družbenih omrežij vse manj. A v bran novim oblikam “druženja” je treba povedati, da v nekaterih primerih omogočajo nesluten pospešek in omogočijo doseganje ciljev, ki si jih še pred dvajsetimi leti ne bi niti predstavljali. Kris Zudich danes skoraj gotovo ne bi bil tam, kjer je, če prizadevanjem priti do zdravila zanj ne bi odločilnega pospeška dala prav družbena omrežja, facebook, twitter, instagram in kar jih še je. A ne gre pozabiti: vse se začne z idejo, pogumnim prvim korakom, pripravljenostjo nekaj premakniti. V soboto na odru ni manjkalo tistih, ki so bili in so pripravljeni vstati, povedati, se izpostaviti. Izbrana je bila ena osebnost, družbo v izboru pa ji je delalo enajst drugih, ki jih prav tako krasijo pogum, odločnost, požrtvovalnost. Zaradi njih vsi skupaj živimo bolje. In za to jim velja reči: hvala!