Kako bi sklanjali njeno ime?
Ste podvomili, drage bralke in bralci? Nič usodno hudega ne zagreši, kdor pogostokrat podvomi. Dvom je zdrav pojav za vsakogar, ki želi napredovati. Dvom zastavlja znanstveniku še nerešena vprašanja. In njegovi odgovori vodijo v napredek, v nova odkritja in stran od življenja neciviliziranih trogloditov, ki so bivali v podzemnih jamah, kakršna je Potočka zijavka nad Olševo v naših Karavankah. Da je tako, nam pričajo številni zanesljivi misleci, a le redkokdaj kateri med manj zanesljivimi politiki.
Tako se je pred več kot tristo leti pod jablano počivajoči mislec fizik Isaac Newton na Angleškem v dvomu vprašal, kaj je vzrok, da je sadež z jablanove veje nad njim padel dol, njemu v naročje, ne pa kot ptič poletel gor, navzgor, v nebo. Podvomil je o srednjeveški verski dogmi in razlagi, da je sadež padel dol zato, ker je tako določil Bog. Odgovor je našel v svoji ugotovitvi, da je sadež navzdol potegnila sila Zemlje, ker se vsa telesa v prostoru med seboj privlačijo. V razmišljanju o tej sili, se pravi o težnosti ali gravitaciji, so se mu rodili zakoni o gravitaciji, ki jim še danes v fiziki pravimo Newtonovi zakoni. Dvomi fizika Newtona so bili torej več kot plodni.
Vendar se vsak človek, ali tudi vse človeštvo, dvomom povečini v dolgem loku izogiba, ker ne prinašajo brezskrbnega življenja in veselja, z obiljem preobloženih praznikov, ampak vodijo v napor in negotovost, v dolge delavnike in v noči brez spanca. Nihče ne želi hoditi skoz življenje po ovinkastih stezah in blatnih kolovozih, ampak le po ravni cesti v obljubljeno deželo, kakršno prav radi rišejo politiki na zborovanjih pred volitvami. In po volitvah, ko se skobalijo vsak v svoje sedlo. Od tod naprej za nikogar izmed njih ni več dvomov.
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
A pustimo, drage bralke in bralci, norcem njihovo norost in pametnim njih pamet, naj nespametujejo in pametujejo o dvomu kot gonilniku napredka, in se rajši obrnimo k našemu jeziku, k naslovnemu vprašanju o sklanjatvi in izgovoru imen, kakršno je Ursula von der Leyen in ob njem še vrsta drugih.
Vsi vemo, da si pisci, govorci in drugi uporabniki naše materinščine želimo, da bi nam ta tekla po gladki avtocesti, po uhojenih poteh in romantičnih stezicah, ki bi nam olajšale njeno pravilno in čim bolj enotno govorjenje, še posebej pa zapisovanje. Toda kljub jasnim pravopisnim, pravorečnim in slovničnim pravilom, ki zapovedujejo, kaj je v našem jeziku prav, kaj pa ne, se nam še zmerom rad pokaže kakšen jezikovni dvom, ki bega in nas pušča v negotovosti. Tak primer je ne le sklanjatev in izgovarjanje imena Ursula von der Leyen, ampak še kar dolg seznam tujih imen, tako abstraktnih kakor stvarnih, lastnih ali občih.
Jezikovni dvom, ki bega in nas pušča v negotovosti, ni le sklanjatev in izgovarjanje imena Ursula von der Leyen, ampak še kar dolg seznam tujih imen, tako abstraktnih kakor stvarnih, lastnih ali občih.
V jeziku se dvomom ni mogoče izogniti, ker se mora nenehno prilagajati življenju, ki se ves čas spreminja in poraja novosti, nove pojme in predmete, proizvode ali novoodkrite pojave, ki še niso bili nikjer opisani ali označeni s pravo besedo. In kdo so v dandanašnjih begajočih časih, ko se vse viharniško spreminja, prvi pod udarom, da morajo tem novostim poiskati prava imena? To niso morebiti slovničarji in jezikoslovci, kot bi kdo pričakoval, temveč največkrat novinarji, ti najpopolnejši poznavalci vsega novega, kar se dogaja v družbi, tako doma kakor tudi v širnem svetu. Ti nove pojave prvi poimenujejo, slovničarji in jezikoslovci pa le presojajo, ali so poimenovanja skladna z zakonitostmi slovenskega jezika.
Zato me ni presenetilo, da mi je prav novinar prvi zastavil vprašanje o pravilni sklanjatvi priimka Ursule von der Leyen, in to že julija 2019, ko je bila še zelo daleč od mesta predsednice Evropske komisije. Odgovorni urednik Primorskih novic Antiša Korljan mi je zapisal: “Zastavlja se nam vprašanje glede zapisa in sklanjanja priimka von der Leyen. Pogledal sem malo po internetu in našel dve različni verziji. Ena je: von der Leyenova, druga pa: von der Leynova. Kaj menite vi? Hvala za pomoč!”
Odgovoril sem mu: “Ne le dve obliki, tudi tretja se najde v 'poslovenjanju' imena te brumne Evropejke: 1. von der Leyenova, 2. von der Leynova in 3. Ursula von der Leyen. Dolga imena, kakršno je Ursula Gertrud Albrecht von der Leyen, slovenščini hitro skuhajo težavico, ko jih hočemo sklanjati ali iz njih izpeljati kak pridevnik. Romanski in germanski jeziki takih zadreg ne poznajo, ker so v teh jezikih osebna imena in priimki vseskozi enaki, ne glede na to, v katerem sklonu so. Vse tri navedene oblike tega imena so v slovenščini v enakomerni rabi, zato se bodo pogosto mešale v novinarskih in drugih zapisih.”
A če bi se vprašali, ali so vse tri enakovredne in pravilne oziroma skladne z duhom našega jezika, bi se nam pri 2. obliki (von der Leynova) moral poroditi dvom. Na to me je s svojim predlogom oziroma vprašanjem opozorila neimenovana bralka Primorskih novic iz Kopra, ko je hotela od mene izvedeti, kdaj bom vendar že začel spet objavljati članke o jeziku v 7. valu. Ker je bila prav tiste dni Ursula von der Leyen povzdignjena v predsednico Evropske komisije, je predlagala: “Zakaj ne bi kaj več zapisali o neenotnem sklanjanju in izgovarjanju tega imena v slovenščini. Berem v časopisu ter slišim po radiu in televiziji več variant. Za ene je Ursula von der Leyenova, za druge Ursula von der Leynova, za tretje pa Ursula von del Leyen. Mislim, da je prav le Leyenova, ne pa tudi Leynova. In še to: nekateri njeno ime izgovorijo Ursula, drugi Urzula kot Nemci, slišala sem pa nekoga, ki jo je poslovenil v Uršulo. Še dobro, da ni rekel Urša ali Urška, sem se potolažila. Prosim vas, napišite nam, kaj vi mislite o tej zmešnjavi. Saj gre vendar za ime pogumne ženske na eni izmed najvišjih funkcij v Združeni Evropi, ki je vsa razpokana po šivih. Ali se nam ta razpokanost zdaj kaže še v slovenskem neenotnem sklanjanju in izgovarjanju imena Ursule von der Leyen? Pa ne, da je tako zato, ker gre za ženski spol?! Prav radovedna čakam in se veselim vašega odgovora. Lepo pozdravljeni, profesor.”
Ostra ost, da je morda “tako zato, ker gre za ženski spol”, je verjetno plod prepričanja, da pridevnik z obrazilom -ova (Leyenova in Leynova) poudarja, da je ženska last moškega s priimkom Leyen. A to je politično, ne slovnično vprašanje, o katerem bi vendarle veljalo v kaki novi Minuti kaj doreči. A tokrat raje ostanimo pri vprašanju, ali je “prav le Leyenova, ne pa Leynova”. To je res jezikovni dvom. Zato, ker pri obliki Leynova ravnamo tako, kot da gre za tuje ime s polglasnikom, ki v slovenščini v lahko izgovorljivi skupini glasov odpade: Muren - Murna, Peter - Petra, Slavec - Slavca. In enako tudi Leyen - Leyna? Ne in ne. Zato, ker je v imenu Muren samoglasnik e polglasnik, ki lahko odpade (Murna, ne pa Murena). V tuji besedi Leyen pa je e polni samoglasnik e, ki zato nikoli ne odpade (Leyena, a ne Leyna).
Takih primerov, ki vzbujajo dvom, je več, na primer: Dresden - Dresdena, München - Münchena, Aachen - Aachena, Newton - Newtona. Torej tudi Leyen - Leyena. Toda živi jezik je razposajen veseljak, ki rad prestopi mejo med slovnično pravilnim in na drugi strani nepravilnim, in dosledno govori oblike: Dresdna, Münchna, Aachna, Newtna. Do njega je popustljiv celo strogi pravopis in še sam zapiše: Münchna, Dresdna, Aachna itd. Kljub temu je dvom pri sklanjatvi priimka Leyen za zdaj še zmerom upravičen: Se drugi sklon pravilno glasi samo Leyena (Leyenove) ali tudi Leyna (Leyenove)? Odgovor bo dalo javno zapisovanje tega imena v našem jeziku v naslednjih letih.