V vsakem ovinku smo z bokom drsali po asfaltu

Prvi uporabnik bencina v širši družini, ki se ga spomnim, je bila vespa moje tete. Njena oblika - vespina - je bila idealna za prevoz nas, mularije. Lahko si stal med volanom in tetinim sedežem in tako nas je prevažala po Krasu in Istri. Veter v laseh, teta prepeva, prehitevamo vse živo (kolesarje, na primer) in uživamo.

Po vespi je prišel tetin fičo. To je bila praktično že limuzina, saj si vanj spravil čuda, od ljudi do prtljage. V naši družini pa je bil najprej ami in končno še stoenka. Verjetno so to tudi bralcem zelo znane uveljavljene znamke avtomobilov.

Na klancu smo izstopili

Stoenko smo dobili malo prek vez (psst) in bila je res čudovita. Le včasih ni in ni hotela vžgati. Skoraj smo porabili vso zalogo energije v akumulatorju, ko nam je star maček pokazal, kako potisneš neko loputico pri uplinjaču in zapela je kot Calasova. Ko si spoznal trik, je bila vožnja užitek. No ja, razen ko ti je počila guma, odpadla ročka za dviganje šipe, šel kakšen jermen ali drugi del motorja ... Je pa to bila zverina v primerjavi z amijem. Ta je imel sicer zelo solidno vzmetenje, a ko si pritisnil na plin, opaznih sprememb hitrosti ni bilo. Prehitevanja kamionov so zahtevala dodelane taktike, še najbolje je šlo po klancu navzdol.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Preko enega od avstrijskih prelazov smo se prerinili na tak način, da smo trije izstopili, brat pa je s cik-cak vožnjo uspel priti do vrha. Potovanje smo si tako popestrili z večkilometrskim sprehodom. Stoenka je to opravila brez opaznih težav. Res pa je, da si zanjo moral poleg šoferskih veščin obvladati še veščine mehanika. Vsi smo se spoznali na delovanje avtomobilskih motorjev. Osnovno orodje in kakšen kos žice so bili del obvezne opreme.

Ob cesti si pogosto videl inteligentne obraze, ki strmijo v avtomobilske motorje pod dvignjenimi pokrovi. Včasih smo si pomagali in skupaj preživeli urico. Sedaj teh radosti ni več. Če pogledaš pod pokrov, vidiš eno veliko “kišto”, ki naj bi bila motor. Še mehanik se mu približa samo, če je v spremstvu prenosnega računalnika, ki se pomeni s tvojim avtom. Ko mu potoži, kaj vse je narobe, odvijejo neki kos in ga zamenjajo z novim. Notri je samo počil en vijak, a zamenjajo ti skoraj pol avtomobila.

Že v gimnaziji so (sicer redki) sošolci imeli avte. Zura in Johan sta imela balili. Enkrat nas je na planiških ridah prehitelo lastno kolo. Pa je šla zadeva tudi po treh kolesih.

Tudi po treh kolesih je šlo

Že v gimnaziji so (sicer redki) sošolci imeli avte. Zura in Johan sta imela balili. Enkrat nas je na planiških ridah prehitelo lastno kolo. Pa je šla zadeva tudi po treh kolesih. Hitrosti so bile krepko pod 100 kilometrov na uro, udobnost je bila vprašljiva, a vsi so nas gledali. Cimer je imel fiat 500 (činqučento). Jaz sem mu pravil kavni mlinček. Še dobro, da smo bolj malo jedli, ker sicer ne bi zlezla oba noter. Stalno ga je popravljal, včasih je tudi prišel iz Ljubljane do Kopra v enem kosu.

Lari je imel spačka, ki ga je kupil od Rastkota. Vožnja s tem “dirkalnim” avtom je precej podobna tisti z motorjem. V vsakem ovinku z bokom drsaš po asfaltu. Problem je bil samo za tiste z morsko boleznijo.

Prek enega od avstrijskih prelazov smo se prerinili na tak način, da smo trije izstopili, brat pa je s cik-cak vožnjo uspel priti do vrha. Potovanje smo si tako popestrili z večkilometrskim sprehodom.

Svarun nam je posojal topolinčka. Enkrat smo šli obiskat izolske tabornike (tabornice) na Dolenjsko. Streha je bila odprta, da sva na zadnjih sedežih lahko sedela dva z glavama nad streho in lepim razgledom. Spredaj je eden avto vozil, drugi je držal menjalno ročico, ki je sicer padala iz prestave. Do Novega mesta smo potrebovali cel dan, a so nas Izolani (Izolanke) res lepo sprejeli. Na povratni vožnji nam je počila guma, izginila je elektrika iz baterije ... In to ravno ponoči, da smo morali prespati ob cesti. Nihče se ni razburjal.

Jaz sem imel najprej diano. Z Nado sva jo kupila za drugo hčerko. Streha zložljiva, otroci stoječ na zadnjih sedežih gledajo panoramo in vsi prepevamo na ves glas. Super. O pospeških ne govorimo, poraba blizu ničle, prostora ogromno. Na smučanje je šla noter cela družina, vsa smučarska oprema (smučke pod sedeže), pa hrana za en teden (vsaj petdeset jajc), oblačila, obutev, vrečke pod nogami, posteljnina pod otroci ... Resda smo spremljali vremenske napovedi, a vsakokrat smo prišli do italijanskega smučišča. Nazaj je šlo laže, ker smo pojedli vso hrano. Če bi nas take videli danes, bi nas ogovorili po češko! Katrca je že bila formula ena. To je kar divjalo po cesti. Lahko si prehiteval, zvozil vse klance, kazal večjim avtom, kako dober šofer si. Šele kasneje sem ugotovil, da te tisti z velikimi avti niti ne vidijo.

Poletno delo na pumpah

Vse te cestne zverine seveda nujno potrebujejo bencin. In tega si dobil na Istrabenzu. Od praktičnega odprtja meje za prepustničarje pa do danes je bilo na naši strani za Tržačane vabljivo gorivo za fičote in ostale Fiate, ki so jih imeli. Istrabenz je obkolil mejo s svojimi pumpami (no ja - črpalkami) in vsaj nekaj smo lahko konkurenčno prodajali. In Trieštini so veselo tankali poceni bencin, kupili meso in cigarete ter odbrzeli v svoje z bencinskimi hlapi napojeno mesto. Če si šel tja, si ta smog lahko prav okušal, ne samo vohal. In seveda smo se tudi mulci vključili v to čezmejno trgovinsko izmenjavo.

Poleti smo na pumpah (ajde - črpalkah) v potu svojega obraza pridno pomivali šipe vozilom in prejemali mančo (ufa - napitnino). Že s petnajstimi leti sem se vključil v to dobrodelno (za nas, brisalce) dejavnost. Orodje si moral sam nabaviti (kakšno jelenovo kožo, recimo, in strgalo za šipe), voda je bila v kantah, na Istrabenzu so nas porazdelili po pumpah in meseci in biznis so stekli. Marljivo si skakal od avta do avta, se nasmihal in pridno drgnil umazana stekla.

In ta so bila res umazana. Poleti ni deževalo, ceste zaprašene, ptiči so dodali svoje in mrčes se je tudi rad lepil na steklo. To okolje pa je vseeno imelo posebno privlačnost. Bencinski hlapi te kar malo zadanejo, poletno sonce, reka vozil in zanimivih voznikov ter potnikov, luštne turistke, klepetavi domačini in predvsem kovanci - kovanci po petdeset in sto lir. Padali so v žepe in vsak dan sem končal umazan in utrujen, a čakalo me je prijetno delo: razporejanje kovancev po vrednosti na kupčke in na koncu štetje dnevnega zaslužka. Sploh ni bil slab!

Zaradi olajšanja med trtami konec kariere čistilca šip

Žal sem kariero zapravil z odhodom med bližnje trte pri pumpi, ki je bila na meji. Stranišče je bilo obupno in sem to raje opravil v naravi. Pozabil pa sem, kje smo. Navdušen graničar mi je pomolil pod nos brzostrelko in končal sem z lisicami na karavli. Potem na postaji milice na Škofijah in po pojasnitvi šefa pumpe miličnikom, da res delam tam, spet na njej (pumpi). S krepko brco mi je šef tam še razložil, kaj si misli o nadaljnjem skupnem sodelovanju. Pa tako lepo mi je šlo ...

Ko že omenjam Istrabenz in črpalke, en mali preblisk (fleš). Za občino smo iskali podzemne rove po Kopru in naleteli na neke čudne jaške. Marko se je po njih spustil iz Belvedera do picerije na stopničkah. Pod picerijo je našel tri velike hrame, v katere so se ti rovi stekali. Pred hrami je v stavbi lepo oblikovan prehod z oboki, skozi katerega si lahko zapeljal z vozom. Mislili smo, da je bila to prva Istrabenzova pumpa - za vodo sicer. Ko pa smo izdelali 3D model ogromne avstrijske kaznilnice, ki je stala nad njimi, smo ugotovili, da so jaški vodili do vogalnih stolpov. In tam so bila stranišča! Ne vodo, prodajali so, kar se je nateklo iz stranišč. Nič ni šlo v nič! Avstrijci so naredili biznis še iz ... aaaa ... blata (saj se razumeva, ne), kaj ne bi iz goriv za naše preljube jeklene konjičke. Mi smo jim seveda ta posel z bencinom prijazno odstopili, saj proti taki stoletni tradiciji res ne moremo tekmovati. Žal pa je s tem šla še ena ikona spominov - Istrabenzove pumpe.


Preberite še


Najbolj brano