Kdaj se bo začela vojna? Se je že.

Sankcije. To je čarobna beseda, s katero je predsednik ZDA Donald Trump svetu dal vedeti, da stopnjevanja nasilja na Bližnjem vzhodu (še) ne bo. To je vsekakor dobra novica, ampak zadnja iranska epizoda ponovno opozarja na že nekaj časa dobro znano dejstvo: svet je v vojni.

Papež Frančišek je pred časom rekel, da se je tretja svetovna vojna že začela. Da ni takšna kot prva ali druga, ampak je vojna v kosih. V zaplatah. V valovih. Za številne prebivalce manj srečnih držav je vojna zelo boleča in konkretna realnost. Za večino Evropejcev in Američanov pa le abstraktna predpostavka, nejasen posnetek gorečih ruševin na televiziji ali spletu, zunanjepolitična analiza. Zgodba, ki na vrh strani pride, ko na sporedu ni nič pomembnejšega.

Pragmatičnost, s katero se je zaključilo stopnjevanje napetosti med Iranom in ZDA, je bila tokrat dobra. Trump, ki je še nekaj dni prej grozil z nesorazmernimi povračilnimi ukrepi in rušenjem kulturnih spomenikov, je ubral pomirljive tone. Kdo je bil v tej zgodbi pametnejši in kdo je odnehal, je težko reči.

Odnosi med ZDA in bližnjim Vzhodom so kot Vojna zvezd. Nihče ne ve natančno, kaj je bilo prej in kaj pozneje, epizode se sicer končajo, a pustijo odprte zaplete, ki bodo služili novim nadaljevanjem v seriji.

Sosledje odločanja v tako imenovani situacijski sobi v Beli hiši se bere kot zanimiva zgodba. Iranski povračilni ukrepi so bili nadvse predvidljivi, ameriški vojski so dali možnost, da je v bazah, ki so bile napadene, dovolj zgodaj na varno umaknila osebje. Prek nevtralnih diplomatskih kanalov je Teheran hitro poslal sporočilo, da je to to. Da novih sovražnosti ne bo. Da je bilo torej maščevanje protokolarno, operetno, zrežirano tako, da je rešilo ponos države.

ZDA in Iran se ta teden seveda nista pobotala, ampak sta se le vrnila k “biznis as južual”, k običajnemu krhkemu ravnotežju nasprotovanja, v katerem vladi potrebujeta druga drugo. Odnosi med ZDA in Bližnjim vzhodom so kot Vojna zvezd. Nihče ne ve natančno, kaj je bilo prej in kaj pozneje, epizode se sicer končajo, a pustijo odprte zaplete, ki bodo služili novim nadaljevanjem v seriji.

Kaj se je torej sploh zgodilo in zakaj? Kako se je ameriška administracija odločila za napad na Solejmanija? Koliko Teheran resnično žaluje za svojim domnevnim narodnim junakom in kako dolga je vrsta kandidatov za njegove čevlje? Kako bo teden napetosti vplival na uspešnost Trumpove predvolilne kampanje? In kako na razmere v Iranu? Le nekaj tednov pred stopnjevanjem sovražnosti je dvig cen goriva sprožil nemire, po mnenju nekaterih največje v zadnjih štiridesetih letih. Ubili naj bi 180, po nekaterih virih tudi do 450 demonstrantov in jih ranili ter zaprli več tisoč. Kako blagodejne so zunanje grožnje za preusmeritev pozornosti od iranskih in ameriških notranjepolitičnih katastrof?

Vsa ta razumska vprašanja se in se bodo še vrstila, ampak vsekakor ne na naslovnicah časopisov in spletnih portalov. Tam se je že odprl prostor za nove domnevno pomembne zgodbe. Denimo o tem, da sta britanski mlajši princ in njegova ameriška nevesta dala delno odpoved kraljevi družini in bosta del leta preživljala v Kanadi. Ali da se Evropa pripravlja na nove pogovore o Brexitu. Pragmatično.

Toda pragmatičnost ni le rešitev pred nesmiselnim in za vse škodljivim nasiljem. Je tudi kruta. Je sila, ki poganja nenehno konfliktno stanje ter potrebe, zdravje in življenja ljudi podreja pohlepu in volji po moči. Je jeziček na tehtnici večnega ravnotežja strahu, v katerem zmaguje vsakič druga politična preračunljivost in v katerem so državljani, tisti, ki trpijo, in tisti, ki trpljenje gledajo po televiziji, v najboljšem primeru menjalna valuta.

Vojna se torej ta teden ni začela, ampak se tudi ni končala.


Najbolj brano