Morali bi se pogovoriti, ne le nasprotovati

Kako je umirati zaradi odpovedovanja srca, jeter, ledvic, vedo le takšni bolniki. Kakšna sreča je, ko te izberejo s seznama čakajočih na presaditev organa, ker se je pojavil zate primeren organ humanega darovalca po njegovi smrti, pa vedo le redki, ki se po operaciji znova rodijo. Polno zaživijo po zaslugi ljudi, ki se še zdravi uradno vpišejo med darovalce. Ti izjemno humani ljudje so zelo redki. V razpravah o darovanju organov in transplantacijski medicini sicer vsi prisegamo, da je darovanje organov nujno in da smo ponosni na tiste, ki se odločijo postati darovalci organov. A večina ostane le pri besedah. Med darovalce se ne vpišejo, ker so morda preveč ležerni, brezbrižni, tudi obremenjeni s predsodki.

Slovenska družba ostaja in v mnogo čem znova vse bolj postaja izjemno tradicionalna, ujeta v predsodke, obremenjena s številnimi tabuji. Včasih se zdi, kot da bi se pogled v jutri vrtel v času nazaj. Morda zato, ker se nekaterim zdijo stare, preizkušene prakse in vrednote bolj varne, predvsem pa bolj znane, bolj domače. Pogosto je za povprečnega prebivalca dokaj neobičajno na glas govoriti in nasploh razmišljati o lastnih in željah bližnjih, ki se nanašajo na stanje umiranja; na smrt in čas tik po njej. Večina takšnih tem noče načenjati in se o njih podrobneje pogovoriti. Zato mnogi najožji svojci ob smrti sorodnika ne vedo, kaj si je glede smrti, svojega telesa in pokopa zares želel. Včasih družina ne ve niti, ali si je želel biti pokopan na klasičen način ali upepeljen v žari. Še manj sorodnikov je seznanjenih s pokojnikovim pogledom na možnost darovanja še zdravih organov po njegovi smrti.

Vsa vprašanja, ki se nanašajo na možnost darovanja organov po smrti bližnjega, so izjemno občutljiva. Zahtevajo veliko mero tenkočutnosti in človečnosti - pri zdravnikih, ki jih zastavljajo, in pri svojcih, ki so se z njimi prisiljeni soočiti.

Pa bi se zlasti o tako pomembnih odločitvah v družinah morali pogovarjati in se s temi vprašanji podrobno seznaniti. Res pa je, da so to izjemno občutljivi, čeprav izjemno pomembni in zelo s čustvi obarvani, morda tudi mučni pogovori. Zato ob njih sorodnikom ni lahko, še manj so take odločitve preproste. Prav tako je tudi čut za humanost pri vsakomur drugače razvit in se tudi drugače izraža. Prav tako se tudi občutek za sočloveka in empatijo od človeka do človeka zelo razlikuje. Zato ni presenečenje, da so nekateri, ko gre za darovanje in presaditev organov, temu naklonjeni in za te predloge dokaj odprti, spet drugi pa temu kategorično nasprotujejo. Nekateri se tolažijo, da bo njihov ljubljeni sorodnik na neki način živel še naprej, če bo, denimo, njegovo srce komu drugemu rešilo življenje. Nekateri imajo pomisleke le, ko gre za darovanje povsem določenega dela telesa. Vse to je nujno treba spoštovati, skušati razumeti, nikakor obsojati ali se zgražati.

Vsa vprašanja, ki se nanašajo na možnost darovanja organov po smrti bližnjega, so izjemno občutljiva. Zahtevajo veliko mero tenkočutnosti in človečnosti - pri zdravnikih, ki jih zastavljajo, in pri svojcih, ki so se z njimi prisiljeni soočiti. Tudi za zdravnike, ki so že po službeni dolžnosti dolžni ta vprašanja s sorodniki načeti ob smrti njihovega bližnjega, je to mučno in neprijetno. Zaradi tega jih nihče ne bi smel obsojati, saj je tudi to del njihovega dela. Kadar gre za primernega možnega darovalca, so zdravniki že po službeni dolžnosti dolžni zastaviti tudi ta vprašanja. Celo tudi v primeru, ko se je umrli še za časa svojega življenja sam uradno vpisal med darovalce organov in to uradno potrdil z lastnim podpisom. Zdravniki morajo, to jim nalaga zakonodaja, pridobiti tudi dovoljenje njegovih najbližjih, ne glede na uradno zabeleženo voljo pokojnika in ne glede na to, da mu je bila izdana uradna kartica darovalca organov po smrti. Če se njegovi bližnji s tem ne strinjajo, umrli namreč ne more biti darovalec organov.

Dogaja se, da mnogi sorodniki za takšno uradno odločitev svojca sploh ne vedo. Pogosto je vzrok v tem, da je bil umrli prepričan, da je to njegova zelo osebna, intimna odločitev, v katero se nima pravice vtikati prav nihče, niti najbližji. Ali pa ni želel s tem vznemirjati bližnjih, saj je slutil, da bi jih takšen pogovor razburil in bi taki odločitvi nasprotovali. Pogosto pa je nekaj povsem drugega, kadar se znajde posameznik na drugi strani. Ko namreč za svoje preživetje nujno potrebuje zdravi organ neznanega darovalca. Takrat tudi njegovi bližnji upajo, da se bo to čim prej zgodilo in mu bodo zdravniki lahko rešili življenje. Bolnik in sorodniki torej čakajo na primerni organ primernega darovalca, ki se je za darovanje odločil, ko je še živel in je nenadoma umrl; morda v prometni nesreči ...

Humani anonimni, uradno registrirani darovalci organov po svoji smrti so rešili že veliko življenj. Tudi slovenskim državljanom. Ker je uradno registriranih donatorjev med Slovenci na seznamu bore malo (le pol odstotka prebivalstva), na organe čakajočih težkih slovenskih bolnikov pa vsaj dvakrat več, že leta rešujejo življenja Slovencev zlasti anonimni darovalci iz Evrope. Postopek ugotavljanja primernosti darovalca organov po njegovi smrti z ujemanjem z možnimi prejemniki je zelo natančno predpisan, zelo podrobno strokovno in zakonsko urejen. Nad tem bdi in postopke izvaja Slovenija Transplant, del Evro Transplanta. Največ slovenskih težkih bolnikov čaka na ledvice, srce, jetra, ledvice in jetra hkrati. V Evropi se vsako uro na čakalni seznam prejemnikov organov vpiše šest novih bolnikov. Žal vsak dan umre 19 čakajočih, saj je primernih darovalcev organov premalo. Pa bi jih lahko bilo več, če bi se za to dejanje še, ko so zdravi, odločilo več ljudi, ki bi se o tem bili sposobni odkrito in temeljito pogovoriti tudi s svojimi družinami ter jih prositi, naj po njihovi smrti spoštujejo to njihovo željo.


Preberite še


Najbolj brano