Ni moje, tvoje in njihove kulture. Je le naša.

Da je predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump neotesani tepec, je menda jasno. No, vsaj takšna je njegova javna podoba. Lahko da se za njo skriva prefinjen in nevarno inteligenten človek. To je možno. In nepomembno.

Da je parlamentarna demokracija v krizi, je tudi očitno. V najglasnejši demokraciji na svetu se zakonodajna in izvršna oblast prek družbenih omrežij prerekata o tem, kdo sme začeti vojno.

Človek, ki iz katerihkoli razlogov napove, da bo uničeval “njihove” spomenike, zanika zakonitosti civilizacijskega razvoja. Naši dosežki so nastali v procesu izmenjave.

Ampak kolobocija z Iranom, tragični in absurdni zaplet, ki bo imel za zdaj še neznane posledice na prihodnost sveta, tudi Evrope, je pokazal, da v krizi nista le politika in demokracija, temveč da je na preizkušnji naša najbolj osnovna sposobnost mišljenja. Ni problem, da je ali ni neumen poveljnik najmočnejše vojske na svetu. Neumni smo vsi.

Unesco, torej Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, vodi znameniti seznam svetovne dediščine. Svetovne. Kot pojasnjujejo: “Dediščina je naše izročilo iz preteklosti, je to, kar živimo v sedanjosti in kar bomo predali prihodnjim generacijam. Naša kulturna in naravna dediščina sta nenadomestljiva vira življenja in navdiha. Koncept svetovne dediščine je edinstven ravno zaradi svoje univerzalnosti. Svetovna dediščina pripada vsem prebivalcem planeta, ne glede na del sveta, iz katerega prihajajo.”

V Iranu je 24 znamenitosti svetovne dediščine, od tega 22 kulturnih. Med njimi, denimo, arheološko najdišče Šahri Sohte na jugovzhodu države. Naselje iz bronaste dobe je eno najstarejših dokazov o kompleksni, med seboj povezani trgovski družbi. Ali hidravlični sistem Shushtar, presežek starodavnega inženirstva, niz kanalov, slapov in vodnih mlinov, zgrajen 300 let pred našim štetjem.

Trump je med drugim čivknil, da so na seznamu 52 potencialnih tarč, ki naj bi jih ZDA napadle, če se bo Iran odločil za povračilne ukrepe proti zahodni velesili, tudi prizorišča, ki so kulturno pomembna za Iran. Ko so ga spomnili, da je načrtno uničevanje kulturne dediščine vojni zločin, je Trump na svojem letalu rekel: “Dovoljeno jim je, da ubijajo naše ljudi, da jih mučijo in pohabljajo. Dovoljeno jim je, da postavljajo bombe ob cestah in razstreljujejo naše ljudi. In mi naj se ne bi smeli dotakniti njihovih kulturnih znamenitosti? To ne deluje tako.”

Ne, res, niti slučajno ne deluje tako. Na svetu ni dediščine, ki bi pripadala enemu narodu in še toliko manj dediščine, ki bi pripadala eni vladi, režimu, politični opciji. Ko je gorela notredamska katedrala ali ko je ISIS uničeval sirsko staro mesto Palmira, so si prebivalci planeta delili skupno bolečino ravno zato, ker je globoko v nas nezavedno razumevanje tega, kako tesno prepletena in soodvisna je naša zgodovina.

Človek, ki iz katerihkoli razlogov napove, da bo uničeval “njihove” spomenike, zanika najbolj osnovne zakonitosti civilizacijskega razvoja. Naši dosežki na področju umetnosti, znanosti, tehnologije, družbenih sistemov so nastali v procesu izmenjave. Civilizacija ni jezero, iz katerega bi eni zajemali z večjo, drugi z manjšo posodo, ampak je, kot Shushtar, sistem kanalov in jezov: zapleten, med seboj povezan in marsikje skrit pod površjem.

Da imajo ZDA brezpilotna letala in izstrelke, ki zadenejo tarčo na nekaj centimetrov natančno, je tudi zasluga perzijskih matematikov in astronomov. Velike vrednote, ki jih zahodni svet dostavlja s temi izstrelki, rastejo iz humanistične misli, ki so jo oblikovali tudi islamski pesniki in filozofi.

Če se bomo odločili pozabiti na to preprosto predpostavko in bomo Trumpovski način razmišljanja sprejeli kot legitimen, bo svet zagorel kot Avstralija. Saj res: čigavi so tisti gozdovi?


Preberite še


Najbolj brano