Tiranija organiziranih dejavnosti

Na nedavnem službenem dogodku sem spoznala mamo predšolskega otroka. Ko me je prepoznala kot osebo, ki zagovarja svobodno igro predšolskih otrok, je pričela razlagati, kako osamljeno in kritizirano se počuti v svojem delovanju.

Omenjena mama živi z družino na podeželju. Sama ocenjuje, da njen otrok preživlja dovolj kakovostno otroštvo v prosti igri s sosedi, v naravi, v igri z mačkami in psi ... Sočasno je deležna dobronamernega pritiska ostalih staršev v mestnem vrtcu in med prijatelji, da naj otroka že vendarle vključi v kakšno dejavnost. Gibalne urice, ure angleščine, k neki organizirani dejavnosti pač. Izpostavila je lastno kolebanje med notranjim občutkom, da vendarle ravna prav, in zunanjimi pričakovanji okolice. Kaj pa, če otrok vendarle nekaj zamuja?

Problem nenehnega nadzora in prisotnosti nas ali druge odrasle osebe je, da otrok nima možnosti preizkusiti lastnih omejitev in zmožnosti.

Omenjeni dogodek ponudi kar nekaj izhodišč v razmislek. V otrokosrediščni družbi smo starši podvrženi pritisku, da moramo otroku nuditi le najboljše in nikoli ni prezgodaj, da bi s tem začeli. Žal v svoji vnemi pogosto pretiravamo in tako omejujemo nenadzirano in svobodno igro, gibanje in druženje otrok. Sodobni starši smo vedno zraven, kot helikopterji bdimo nad svojimi otroki in vedno vemo, kje so, s kom so in kaj počnejo. Z njimi smo na igriščih, vozimo jih na sprehode ali na obiske k prijateljem, od dejavnosti do dejavnosti. Problem nenehnega nadzora in prisotnosti nas ali druge odrasle osebe je, da otrok nima možnosti preizkusiti lastnih omejitev in zmožnosti.

Ko starši na igralih otroku določajo, do kje lahko spleza in na kakšen način se lahko spusti po toboganu, mu odvzamejo dragoceno priložnost, da sam razišče omejitve svojega telesa, da sam oceni situacijo, svoje zmožnosti. S krčenjem nenadzorovane igre z drugimi otroki omejimo možnosti urjenja socialnih veščin; da otrok ogovori drugega otroka, prevzame pobudo za igro, vodenje, da se podredi, postavi zase, se izpostavi, tvega, doživi zavrnitev ... V želji narediti vse najboljše za otroka mu v zameno za svobodno igro ponujamo nadzor in vodeno dejavnost v nadzorovanem okolju: vodeno gibanje na gibalnih uricah, učenje instrumenta, tujega jezika in vodeno preživljanje rojstnih dni v rokah organizatorjev, ki se hvalijo, da otrok niti za trenutek ne bo sam, ker bo vse tako super zorganizirano.

Sodobni starši od otrok zahtevamo preveč in istočasno premalo. Preveč, ko gre za instrumentalne dosežke: pri igranju glasbila, športnih dosežkih, znanju tujega jezika, pa tudi v šoli. Prav zato, ker želimo, da bomo imeli uspešne otroke, jih tako zgodaj usmerjamo v organizirane dejavnosti in dodatna učenja. Absolutno premalo pa zahtevamo pri rečeh, ki se nanašajo na njihovo samostojnost, odgovornost, praktična znanja in veščine pospravljanja, kuhanja, urejanja doma in primernega ravnanje v medsebojnih odnosih. Na teh področjih premalo zahtevamo tudi zaradi občutka krivde in ker se nam otroci smilijo, saj med tekanjem na eno in drugo dejavnost nimajo nič prostega časa.

Pogost problem sodobnih, v dejavnosti vključenih otrok je tudi preveč strukturiran in odmerjen čas, ki vodi v to, kar so strokovnjaki poimenovali otroška naglica. Hitenje in zabasanost časa z dejavnostmi otrokom krade tudi dolgočasje, ki je za razvoj osebnosti, domišljije in ustvarjalnosti izjemno pomembno. Obenem - ko smo v otrokove dejavnosti pripravljeni vložiti neomejene količine denarja, časa in živcev - pa starši otroku pogosto nudimo nekaj, kar sploh ne potrebuje, in mu odrekamo, kar dejansko potrebuje. In to je nas, svoj čas in igro brez nadzora.

V potrošniški družbi ni zanemarljivo tudi to, da so strukturirane dejavnosti kazalec družinskega statusa. In ni vseeno, v kateri športni, plesni klub ali tečaj hodi tvoj otrok. Ker gre v veliki meri za plačljive dejavnosti, to pomeni, da nekdo na račun naših otrok zelo dobro služi. Posledično je organizacija in promocija le-teh (pa naj gre za angleške in gibalne urice ali organizacijo rojstnih dni) največkrat podrejena zaslužku in ne dejanski dobrobiti otroka.

Zaključimo z vprašanjem družbenega pritiska in starševske samozavesti: do katere mere se moramo prilagajati družbenim normam in slediti prevladujočemu trendu organiziranih dejavnosti, da ne izpademo čudaki ali naš otrok ne bo izločen, in do katere mere lahko vendarle sledimo svojim prepričanjem in vzgojnemu slogu? Seveda ni zanemarljiva tudi želja otroka. Če nas otrok dve leti vztrajno prosi, da mu kupimo violino, je najbrž primerno, da to storimo. Problem je, da velika večina (predšolskih) otrok, že vključenih v raznorazne dejavnosti, ni izrazila prav nobene želje.


Preberite še


Najbolj brano