Novinarstvo kot muzejski eksponat
Na zadnji dan preteklega leta je zaprl svoja vrata (milejši izraz za popolni finančni polom) Newseum, edini muzej, posvečen medijem, novinarstvu in svobodi izražanja. Prestižna stavba na prestižnem naslovu (nasproti ameriškega Kongresa), v kateri je muzej gostil svoje razstave, delavnice in artefakte, povezane z veličastno zgodovino novinarstva, je potonil na enak ali podoben način, kot tone industrija, ki je bila predmet njegovega obstoja. Čeprav muzeji običajno hranijo in nudijo javnosti na ogled največje stvaritve človeškega preteklega ustvarjanja, je bila ideja o tem, da novinarstvo in mediji postanejo muzejski eksponat, več kot ironična. Muzej je odšel v zgodovino, predmet njegovega muzejskega obstoja pa se sooča z izzivi, za katere je ta hip težko napovedati, ali bo novinarstvo z njihovo pomočjo preživelo in v kakšni obliki.
Preteklo leto je ameriško društvo pisateljev objavilo detajlno študijo o tem, kaj se dogaja z novicami. Že samo dejstvo, da so pisatelji - in ne novinarji sami - ugotovili nujnost javnega naslavljanja tega problema, pove veliko. Če novinarji ne morejo, nočejo ali pa ne znajo javno spregovoriti o tem, kaj se dogaja z njihovim poklicem, če je skrb za lastno usodo pred usodo celotne skupnosti, oropane verodostojnih virov informacij, potem je očitno, da imamo resen problem. Lokalno novinarstvo in lokalni mediji so več kot stoletje služili kot branik pred koruptivno in zapravljivo lokalno oblastjo. Ko lokalnih medijev in lokalnih novinarjev ni več, stroški porabe na lokalni ravni naraščajo. Ekonomske raziskave kažejo, da ima zapiranje lokalnih medijev in spreminjanje celotnih regij v novičarske puščave pomembne učinke na javne finance. Brez neodvisnega javnega nadzora nad delovanjem javnih institucij naraščajo plače javnih funkcionarjev, naraščajo davki in narašča javni primanjkljaj.
Lahko smo kritični do dela posameznih medijev in njihovih novinarjev, pomislimo pa, kaj se bo zgodilo, ko nihče ne bo več držal pod nadzorom tistih, ki imajo dostop do javnega denarja.
Podatek, ki je naveden v poročilu društva ameriških pisateljev o izgubi novic, je več kot nazoren: za lokalne skupnosti, v katerih ni neodvisnih medijev, je za posojilodajalce prvi znak, da gre za rizičen posel, ki ga je potrebno posebej zavarovati. James T. Hamilton, direktor novinarskega programa na Univerzi Stanford, zadevo enostavno ponazori: vsaki dolar, ki ga investiramo v preiskovalno novinarstvo, proizvaja stotine dolarjev neposredne koristi za družbo kot celoto v obliki nadzora nad koruptivno porabo javnega denarja, zlorabe okoljevarstvene zakonodaje in rizika za javno zdravstvo. Lahko smo kritični do dela posameznih medijev in njihovih novinarjev, pomislimo pa, kaj se bo zgodilo, ko nihče ne bo več držal pod nadzorom tistih, ki imajo dostop do javnega denarja.
Konec leta je v javnost prišla tudi novica o tem, kako v Sloveniji deluje register dogodkov, ki s pomočjo algoritmov spremlja, o čem poroča na tisoče različnih medijev po celem svetu. Kaj pa tisti dogodki, o katerih nihče ne poroča? Kateri algoritem meri njihovo ne-pojavljanje? Register dogodkov samo potrjuje tisto, kar je medijska industrija blagovolila, da vemo. Ne pove pa ničesar o dogodkih, ki so skriti javnosti, ker tisti, ki imajo moč, skrivajo svoje finančne mahinacije pred nadzorom javnosti. Ta inovacija me spominja na znano šalo, v kateri mož reče ženi, naj pazi na trgovino in pokliče policijo, če se zgodi nekaj nenavadnega. Ko se vrne nazaj, ugotovi, da je trgovina oropana. Zakaj nisi poklicala policije, ko so nas ropali, vpraša ženo? Roparji ropajo, to ni nič nenavadnega, odgovori žena.