Poklonili so se narodnozavednemu duhovniku

Vaški dom v Hrušici je bil v soboto skoraj pretesen za vse, ki so prisluhnili zgodovinskemu ozadju in pričevanjem o življenju in delu hrušiškega rojaka, duhovnika Štefana Ceka, ki je neizbrisen pečat pustil zlasti med službovanjem v Lanišću. Tam so ga po “krvavi birmi” leta 1947 po krivem obsodili na šest let zapora s prisilnim delom, ki ga je za vedno zaznamovalo. Cekove spomine skupaj z zgodovinsko osvetlitvijo dogodkov je v knjigi Spomini na Istro izdala Goriška Mohorjeva družba.

HRUŠICA > Cekove spomine, ki jih je pisal v hrvaščini, v izvirniku pa so izšli leta 2013 v Zagrebu v sozaložbi Glasa Koncila in laniškega oddelka Matice Hrvatske, je v slovenščino prevedel msgr. Renato Podbersič, sicer predsednik Goriške Mohorjeve družbe. Skupaj z urednikom in soavtorjem knjige prof. Tomažem Simčičem sta osvetlila najtežje obdobje Cekovega duhovniškega službovanja v hrvaški Istri med letoma 1937 in 1965. “V krajih, kjer je služboval, je vedno deloval v narodnozavednem duhu in si prizadeval za ohranjanje slovenskega oziroma hrvaškega jezika in kulture. S tem si je pri italijanskih oblasteh prislužil tudi fascikel v zloglasni kartoteki nasprotnikov fašističnega režima,” je povedal Simčič.

Najbolj pa so Ceka zaznamovali krvavi dogodki 24. avgusta 1947 med birmo v Lanišću v Čičariji, ki jim je sledil montirani proces v Pazinu, na katerem so ga obsodili na šestletno zaporno kazen s prisilnim delom v zaporu Stara Gradiška. “Takrat so po več letih vojne prvič ponovno podeljevali birmo. Časi so bili zelo napeti, ravno so podpisali mirovno pogodbo, v Jugoslaviji pa je zavladala Komunistična partija. Birmoval je msgr. Jakob Ukmar, narodnozavedni slovenski duhovnik iz Trsta. Prišlo je do krvavih izgredov, med katerimi je bil umorjen mlad hrvaški duhovnik Mirko Bulešić, Ukmar pa težko ranjen. Štefan Cek, ki je bil takrat župnik v Lanišću, se je po čudežu rešil smrti, bil pa je po krivem obsojen, češ da je on zakrivil te izgrede, kar seveda ni bilo res,” opisuje Simčič.

Danijel Cek

soavtor knjige o duhovniku Štefanu Ceku

“Na tedenskih srečanjih za duhovnike so vršili tajno propagando proti fašističnemu režimu in skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika, kar priča o tem, da je bila duhovščina zadnji branik slovenstva v teh krajih.”

Svoje spomine na “krvavo birmo” sta z obiskovalci delila tudi Cekov nečak Stanko Novak in Aldo Žmak, ki sta bila priča dogodkom v Lanišću, ter Emil Zonta, ki je bil kot birmanec dan prej pregnan iz cerkve v Buzetu. Vlado Žmak iz Lanišća, kjer so Štefanu Ceku postavili spominsko obeležje, pa je v hrvaščini prebral pesem Pozdravljena, mati dobrega sveta, ki jo je v hrvaščino prevedel Štefan Cek.

Kako pomembno je bilo delovanje duhovščine v prvi polovici 20. stoletja za Brkine, je predstavil Danijel Cek, pranečak Štefana Ceka, ki je v knjigi orisal zgodovinski okvir in odraščanje Štefana Ceka. “Štefan Cek je bil eden od učencev duhovnika Alojza Kraševca, doma iz Tominj, ki je še posebej zaslužen za ohranjanje slovenskega jezika v teh krajih. Kraševec je vpeljal redno tedensko srečanje za duhovnike, imenovano torkovanje. Na njem so vršili tajno propagando proti fašističnemu režimu in skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika, kar priča o tem, da je bila duhovščina zadnji branik slovenstva v teh krajih,” pojasnjuje Cek.

Predstavitev knjige, na kateri se je zbralo tudi deset nečakov in nečakinj Štefana Ceka, se je začela s sveto mašo v hrušiški cerkvi sv. Krizogona ob somaševanju podgrajskega župnika Andreja Vončine, msgr. Renata Podbersiča ter duhovnikov Borisa Kretiča in Antona Požarja, s petjem pa so jo zaokrožili Hrušiški fanti.

---