Ko po kavi zadiši iz “brštulina”

V starem mestnem jedru Ilirske Bistrice je v Hodnikovem mlinu do 3. januarja na ogled zanimiva razstava z naslovom Naša mati kuha kafje, na kateri je 27 bistriških zbirateljev razstavilo danes že skoraj pozabljene, nekoč pa nepogrešljive pripomočke za pripravo kave.

Odpri galerijo

ILIRSKA BISTRICA > “Tokratna razstava je še posebej zanimiva za širši krog ljudi, ki so lahko pobrskali po svojih shrambah in 'špajzah' in privlekli na dan pozabljene kavne mlinčke, 'brštuline' in poslikane porcelanaste skodelice, ki so bile ponos vsake gospodinje. Brštulini za praženje kave in mlinčki so šli v pozabo, saj danes kupujemo spraženo in zmleto kavo,” pove Milojka Primc, ki skrbi za organizacijo razstave.

Razstavljenih je tudi nekaj zanimivih in redkih predmetov: okrogel “brštulin” s posebnim nastavkom za na štedilnik, pa “kafetiere” na pritisk, “fornel” za kuhanje kave in celo “brštulin” na elektriko. Na ogled je tudi pozlačen “brštulin”, ki ga je restavriral Aleš Jelinčič.

Z razstavami vrednotijo ljudsko blago

Prvo tematsko razstavo zbirateljev in oblikovalcev je pripravilo Turistično društvo Ilirska Bistrica leta 2010, ko so na ogled postavili različne jaslice. Za tem so se zvrstile razstave božičnih drevesc, adventnih venčkov in svečanega namiznega posodja, svečnikov, pratfanov, model in pekačev, pa ur, igrač ter skulptur in kipcev. Lani, ko je organizacijo prevzelo Kulturno društvo Nostalgija, pa so na ogled postavili šatulje in škatlice ter ključe in ključavnice.

Zanimiva je tudi primerjava skodelic, ki so se za pitje uporabljale v različnih obdobjih: “Vidimo lahko, kako so s časom rasle. Od čisto majhnih do zelo velikih, skoraj dva decilitra, za belo kavo. Danes poznamo veliko vrst kave, od kapučina, makjata, dolge in kratke kave, pa s čokolado in drugimi dodatki. Včasih je obstajala samo ena vrsta kave in ta je bila dovolj močna, da te je postavila pokonci,” pojasni Primčeva.

So pa včasih, ko kava še ni bila tako dosegljiva, ljudje pražili in kuhali tudi različne kavne nadomestke, kot so ječmenova, ržena ali cikorijina kava. Tudi tem so na razstavi posvetili svoj kotiček. Na ogled so postavili tudi surovo kavo, ki se je v trgovinah danes več ne dobi, in sadiko kave.

Pitje kave ima dolgo tradicijo. K nam je prišla iz Jemna in Etiopije. “Po legendi naj bi nek afriški pastir opazil, da njegove ovce in koze ali celo kamele ponoči ne spijo. Bile so zdramljene in skakljale so naokrog. Zato je pastir zaprosil duhovnika, naj pogleda živali. Ta je opazil, da ponoči objedajo grmovje z drobnimi rdečimi plodovi. Ker je bil radoveden, je ta zrna skuhal tudi sebi in ugotovil, da delujejo poživljajoče. Od takrat naprej so imeli duhovniki obred pitja kave pred večernimi in nočnimi molitvami, da niso bili zaspani,” zanimivo legendo o začetku pitja kave opiše Milojka Primc.

Počasi je kava našla pot po celem svetu. “Povsod pa ni bila dobro sprejeta, vsaj ne na začetku. Ampak to 'hudičevo pijačo' je nazadnje leta 1600 pokusil sam papež Klemen VII. in jo blagoslovil. Leta 1645 so v Italiji odprli tudi prvo kavarno, potem pa so se lokali, kjer so stregli to opojno pijačo, hitro širili,” še pove Primčeva.

Ob odprtju razstave minuli petek so, medtem ko so Vasovalci prepevali znano Naša mati kuha kafje, prikazali tudi, kako so včasih pražili kavo v “brštulinu” in tako poskrbeli, da je tudi zadišalo po kavi.

---