Avtoportret v dobi selfijev

Kustosinja Obalnih galerij Piran dr. Majda Božeglav Japelj je v poplavi selfijev, ki smo jim priča ob vsakem obisku družbenih omrežij, našla povod za razmislek o položaju umetniškega avtoportreta danes. Povabila je še nekaj kolegov kritikov in sodobnih ustvarjalcev in nastala je mednarodna skupinska razstava SELFIE/sh/ME, avtoportreti, ki so jo v petek odprli v Mestni galeriji in Galeriji Herman Pečarič Piran.

Odpri galerijo

PIRAN > Selfiji so v osnovi klasični avtoportreti, zato jih ne moremo obravnavati kot izum digitalne dobe. Upodabljanje sebe je bilo priljubljeno že v času renesanse, ki je s kultom človeka in njegove svobodne osebnosti temu motivu na stežaj odprla vrata, barok pa mu je zagotovil popolno avtonomijo. A medtem ko je izdelava avtoportreta nekdaj zahtevala veliko časa in talenta, ga lahko danes ustvarijo tudi laiki.

Tudi selfiji sledilcev

“Ravno ta poplava izpostavljanja sebe, sebkanja, samozadovoljstva, samozadostnosti, egoizma me je privedla do vprašanja, kako vse to doživljajo umetniki. Tisti, ki so bili nekdaj privilegirani, da upodabljajo sebe v najbolj izvorni obliki, ki jim je blizu - s svojimi sredstvi,” je pojasnila kustosinja Obalnih galerij Piran dr. Majda Božeglav Japelj.

12 likovnih kritikov je izbralo 26 umetnikov

Razstavo so soustvarili likovni kritiki iz petih držav. Sodelovali so slovenski kolegi Majda Božeglav Japelj (njena izbrana umetnika sta Gani Llalloshi in Ira Niero Marušič), Marko Košan (Stanislav Makuc, Sašo Vrabič), Nives Marvin (Metod Frlic, Miriam Elettra Vaccari), Ana Papež (Tea Curk Sorta, Matjaž Borovničar), Tatjana Sirk (Jurij Kalan, Aleksander Velišček) in Breda Škrjanec (Uršula Berlot, Eva Petrič). Izbirali so še kolegi iz Italije: Aurora Fonda (Paolo Pretolani, Fabio De Meo, Carolina Olivieri), Chiara Pirozzi (Moio&Sivelli, Maddalena Mone), Sabrina Zannier (Lorena Matic, Walter Criscuoli), hrvaška kritičarka Nadežda Elezović (Metka K. Snoj, Petar Đakulović, Tomazzo Gallina), Vasja Nagy-Hofbauer iz Avstrije (Jenny Rova, Manuel Carreon Lopez) in Arta Agani s Kosova (Rudina Xhaferi, Artan Hajrullahu).

Naslov razstave SELFIE/sh/ME je skovanka angleških besed self-portrait (avtoportret), selfish (sebičen) in selfie (selfi, sebek), na njej pa se predstavljajo umetniki, ki so jih izbrali likovni kritiki iz Avstrije, Italije, Hrvaške, s Kosova in iz Slovenije. “12 likovnih kritikov je izbralo 26 umetnikov, ki v svojih opusih razvijajo motiv avtoportreta na različne izrazne načine ter z uporabo vseh vrst medijev, od slike, risbe, keramike, svetlobnih objektov, fotografije, videa do najbolj intimne oblike izpovedi - knjige umetnikov,” je Majda Božeglav Japelj povedala v uvodnem nagovoru v Mestni galeriji.

Sestavni del razstave je tudi izbor selfijev sledilcev Obalnih galerij Piran. Če po spletu poslane fotografije postavimo ob bok avtoportretom, ki so jih prispevali umetniki, lahko že na prvi pogled opazimo razliko. Medtem ko je pri selfijih poudarek na lastni podobi, v ospredju avtoportretov umetnikov niso oni sami - včasih so celo v ozadju -, temveč so nekakšni nosilci sporočil. Z umestitvijo sebe v svoje delo nagovarjajo družbene stereotipe in norme, ironizirajo objavljanje fotografij na družbenih omrežjih, ki so nastale v domnevno pomembnih trenutkih življenja, se zoperstavljajo hladu digitalnih podob in odtujenosti, ki jo v medsebojne odnose prinašajo elektronske naprave, kljubujejo globaliziranemu svetu, opozarjajo na narcisoidnost sodobne družbe, pod vprašaj postavljajo iskanje identitete v primežu migracij, slovenska umetnica Eva Petrič pa v svojem delu vidi celo nasprotje sporočila razstave: “V središču avtoportreta je vprašanje, kdo in kaj sem, to izpraševanje pa sega veliko generacij v preteklost. Naš jaz je namreč prepleten z mnogimi drugimi jazi, različne generacije nas oblikujejo. Zdi se mi nekakšna antiteza tega, kar razstava nagovarja - s poudarkom na ’selfish me’.”

Mnogih avtoportret ne zanima

Nekateri umetniki se z upodabljanjem sebe še niso ukvarjali, a so se potrudili in ustvarili avtoportrete prav za to priložnost. Med njimi je primorska kiparka in magistrica umetnosti Tea Curk Sorta, ki se predstavlja z delom iz žice, materialom, ki ji je omogočil prehod na večji format in v katerem se je popolnoma našla. Na avtoportretu iz njene podobe “rastejo” številne manjše figure, ki imajo prav poseben pomen: “Na avtoportretu smo jaz, vse moje preteklosti, vse osebe, s katerimi sem povezana, pa tudi vloge, ki jih igramo v življenju. Pri odgovoru na vprašanje, kako vidim sebe, se ne morem izolirati od družbe in drugih ljudi.”

Razstavo spremlja tudi katalog z reprodukcijami umetniških del in zapisi kritikov, uvodni esej na temo avtoportreta pa je prispeval Marco Apollonio, filozof in pisatelj iz Kopra, eden najzanimivejših predstavnikov novega vala pripovedništva v tem prostoru.

Del razstave je postavljen v Galeriji Hermana Pečariča, kjer se v navezavi s stalno zbirko likovnih del pojavljajo tudi trije avtoportreti piranskega slikarja Hermana Pečariča (1908-1981). Odprtje razstave je pospremil performans kosovske umetnice Rudine Xhaferi.

Majda Božeglav Japelj, avtorica razstave, ki bo na ogled do 15. marca, nam je med drugim zaupala, da so imeti kritiki kar nekaj težav pri iskanju umetnikov, ki bi se ukvarjali z avtoportretom: “Kot da je ostal nekje v ozadju, ne zdi se jim zanimiv motiv, nočejo konkurirati, v njem ne najdejo izziva. Sama sem jih veliko nagovorila, pa so rekli, da ne delajo avtoportretov.”

Bi lahko potemtakem dejali, da danes delajo avtoportrete vsi, razen umetnikov? “Bojim se, da je to na glas povedana resnica,” je pritrdila kustosinja.

---