Šola kajaka s solkanskim pečatom jim je prinesla službe

Med Solkanom in vasjo Bubugo v Ugandi je več kot 5000 kilometrov razdalje, pa vendar sta kraja povezana. Oba ležita ob rekah, ki na svoje brzice privlačita kajakaše z vsega sveta. Dodatno vez je vzpostavil 30-letni Solkanec Filip Tomažič, ki je zaslužen, da je pred dvema letoma v afriški vasici ob Belem Nilu zaživela dobrodelna šola kajaka Bubugo Banana Kayak School.

Tamkajšnjim otrokom in mladostnikom ne omogoča le kakovostnega preživljanja prostega časa, temveč jih opremlja z veščinami, ki so nekaterim že prinesle tudi službe. Da bi obstal, projekt zdaj potrebuje nov finančni zagon.

Na platformi za množično financiranje gofundme.com je Filip Tomažič z ekipo tako pred nekaj tedni objavil kampanjo, ki osvetljuje doprinos dobrodelne kajakaške šole za domačine iz vasice Bubugo. Ta leži tik ob Belem Nilu, nedaleč od svetovno znane kajakaške atrakcije Superhole. Tomažič jo je prvič obiskal leta 2016, med potovanjem po Ugandi.

“Za razliko od Soče, kjer te lahko hitro zazebe, se na Belem Nilu lahko ves dan v majici s kratkimi rokavi zvračaš po številnih brzicah, rolah in valovih.”

Filip Tomažičpopotnik in kajakaš

Ustanovitelj šole Bubugo Banana Kayak School Filip Tomažič prihaja iz Solkana, a je doma po vsem svetu, zadnje leto v Avstraliji. Fotografija v družbi žirafe je nastala med potovanjem po Mehiki. (foto: osebni arhiv Filipa Tomažiča)

V nekaj urah je zbral vso opremo

“Dva meseca sem kampiral v tej vasi in se povezal z domačini. Radi imajo veslanje, a si ne morejo privoščiti nakupa opreme. Pomislil sem, da bi jim pri tem lahko pomagal,” Tomažič opiše spontano rojstvo dobrodelnega projekta. Z go pro kamero je posnel dvominutni filmček, ki ga je po vrnitvi v Evropo vzel s sabo v Nemčijo na sejem največjih proizvajalcev kajakaške opreme. “Šel sem od štanta do štanta in v nekaj urah zbral vso opremo za šolo kajaka. V sodelovanju z Irenejem Luznikom smo nato natisnili majice, jih prodali na različnih dogodkih v Posočju in tako dobili denar za prevoz opreme v Afriko,” povzame dokaj preprosto pot do zastavljenega cilja.

“Otroci iz naše šole so se zaradi veslanja še bolj zaljubili v naravo, številni novi se želijo vpisati.”

Bosco Kaweirekutrener kajaka

Sledilo je drugo potovanje v Ugando. Tokrat sta se Tomažiču pridružila še Črtomir Ipavec in Sašo Špacapan, ki sta pomagala z dostavo opreme do vasi Bubugo. Nejeverni domačini so se nadvse razveselili štirih kajakov, šestih vesel, štirih čelad, rešilnih jopičev, krovnic ... Od pristojnih uradov in županov, tako imenovanih chairmanov, so pridobili potrebna dovoljenja, z eno od družin v Bubugu so se dogovorili za najem sobe v hiši, kamor so shranili opremo. “Sestavili smo vesla in šli veslat,” vzpostavitev šole kajaka opiše Tomažič. Vlogo trenerja in skrbnika za varnost med veslanjem je prevzel domačin Bosco Kaweireku, ki bdi nad približno 30 mladimi domačini, vpisanimi v Bubugo Banana Kayak School. Veslanje po brzicah tamkajšnjim prebivalcem seveda ni tuje. Nekoč so si kajake bojda izdelovali iz debel bananovcev, kar pojasnjuje besedo banana v imenu šole.

Šola kajaka mladim Ugandcem ne omogoča le kakovostnega preživljanja prostega časa, temveč jih opremlja tudi z veščinami, s pomočjo katerih lažje pridejo do službe. (foto: Sašo Špacapan)

“Tam otroci nimajo niti žoge”

Otrokom je šola kajaka na voljo brezplačno. Omogoča jim predvsem kakovostno preživljanje prostega časa. Mnogi ga imajo na pretek, saj njihove družine nimajo dovolj denarja, da bi jih poslale v šolo, organiziranih pošolskih dejavnosti pa ni. “Tam otroci nimajo niti žoge. Eno smo jim mi kupili in ko se jim je preluknjala, je to bila cela reč,” Tomažič ponazori, kako dragocen je za tamkajšnje otroke predmet, ki je za tukajšnjo mladino nekaj povsem samoumevnega.

Za oživitev dogajanja v vasi je dobil še eno zamisel. Na njegovo pobudo so pripravili tako imenovani Rolex race - tekmovanje v kajaku, plavanju in teku, ki mu nato sledi še družabni del s petjem in plesom. Prireditvi je dala ime lokalna ulična jed iz jajc, “rolled eggs”, ki v polomljeni angleščini domačinov zveni kot “rolex”.

Mogočni Beli Nil je s številnimi brzicami in rolami ter s toplo vodo pravi raj za kajakaške užitkarje. (foto: Sašo Špacapan)

Prebivalci vasice Bubugo imajo tako rekoč na dosegu roke najboljše, kar Beli Nil ponuja kajakašem. Največja brzica na reki, turistična znamenitost Itanda falls, je oddaljena samo kilometer. Učenci šole Bubugo Banana Kayak School se sicer zadržujejo na brzicah bliže domu, ki nudijo dovolj užitka, a tudi varnosti. “Beli Nil je velikopretočna reka. Medtem ko ima Soča pri nekem srednjem vodostaju približno 50 kubikov vode na sekundo, je pretočnost Belega Nila vsak dan približno 1300 kubikov na sekundo. Si predstavljate, koliko Soč skupaj je to?” mogočnost afriške reke opiše Tomažič. In še: “To je topla reka. Za razliko od Soče, kjer te lahko hitro zazebe, se na Belem Nilu lahko ves dan v majici s kratkimi rokavi zvračaš po številnih brzicah, rolah in valovih ... Voda je globoka, skal ni veliko, tako da je veslanje varno, sploh pa na območju, kjer trenirajo učenci naše šole.”

Raje v divjino kot na tekmovalne proge

Z brzicami domače Soče se je 30-letni Solkanec pobližje spoznal že kot otrok, ko je hodil vsak dan veslat na reko. Strast do tega športa je podedoval od očeta kajakaša. Šel je po njegovih stopinjah in se z veslanjem tudi sam začel ukvarjati tekmovalno. Kasneje pa je tekme opustil in se predal užitkom ekstremnega kajaka. Slalomiranje na umetno postavljenih progah je zamenjal za veslanje na divjih brzicah v neokrnjeni naravi. “To me je povsem prevzelo,” prizna. Po zaključenem študiju gradbeništva v Ljubljani je poletja preživljal v kampu Koren v Kobaridu, kjer sta s prijateljem imela prikolico. “Veslali smo, vozili rafte ... To so bila nora poletja. Vmes sem delal kot vodič na Soči in veliko potoval.”

Mladim kajakašem iz vasice Bubugo sta z donacijo opreme pomagali tudi primorski podjetji Sandiline in Ophion Paddles. (foto: Sašo Špacapan)

Njegova zadnja popotniška postojanka je bila Avstralija, kjer je ostal dlje časa. Z dekletom tam živita že leto dni, Filip pa ves čas ohranja stike s prijatelji Afričani in z zadovoljstvom spremlja delovanje šole kajaka, ki daje dobre rezultate. Trije izmed približno 30 mladih, vpisanih v kajakaško šolo, so tudi s pomočjo veščin in znanja, ki so jih pridobili na treningih veslanja, dobili službo pri ponudniku raftinga v 30 kilometrov oddaljenem večjem mestu Jinja. “Na to smo najbolj ponosni, saj gre za jasen dokaz, da se s pomočjo te šole kakovost življenja tamkajšnjih ljudi izboljšuje,” je zadovoljen Tomažič.

Šola je v minulih dveh letih delovala s pomočjo dobrodelnih prispevkov posameznikov in podjetij, a denarja, s katerim plačujejo trenerja Bosca in najemnino za “klubske” prostore v eni od vaških hiš, bo kmalu zmanjkalo. Tomažič in drugi sodelujoči v projektu polagajo upe v novo kampanjo, ki so jo nedavno zagnali prek platforme gofundme.com. Zgodbo kajakaške šole Bubugo Banana poleg medijskih objav pripoveduje tudi dokumentarni film, ki sta ga Tomažič in Sašo Špacapan lani posnela v Bubugu in ga doslej predstavila že v številnih državah sveta - Ugandi, Avstraliji, Mehiki, Iranu, Italiji, Avstriji, Sloveniji in Argentini.

Najeli bi dodatnega trenerja, kupili novo opremo

Če bi jim uspelo zbrati 7300 evrov (11.800 avstralskih dolarjev) - tolikšen je zastavljeni cilj na platformi GoFundMe - bi za prihodnji dve leti šoli zagotovili dodatnega trenerja in kupili dodatno opremo. Tako bi omogočili vpis še večjemu številu mladih Ugandcev, ki bi posledično dobili boljše možnosti za zaposlitev ali za športne dosežke v kajaku.

Skozi dokumentarni film ozaveščajo tudi o problematiki gradnje jezov na Belem Nilu. “Zaradi jezu, ki so ga zgradili lani nedaleč od vasi Bubugo, ima reka kar nekaj brzic manj. Tretjino glavne sekcije, kjer sem tudi sam veslal - gre za enega najbolj znanih valov na svetu, Nile's special - je pod vodo. K sreči pa niso zajezili prav vsega, nekaj je še ostalo, še se da veslati,” pravi Tomažič.

K ohranitvi šole kajaka poziva tudi trener Bosco: “Opazovanje narave, ptic in drugih živali med veslanjem je najboljši način uživanja na reki Nil. Otroci iz naše šole so se zaradi veslanja še bolj zaljubili v naravo, številni novi se želijo vpisati. Predel Belega Nila, kjer imamo treninge, je varen in je idealen za učenje kajaka.”

14-letni Hessein Tenwya sanja o tem, da bi postal trener kajaka.

Med njegovimi učenci je tudi 14- letni HesseinTenwya, ki obiskuje šolo kajaka skupaj s tremi od svojih 12 bratov in sester. Običajne šole trenutno ne obiskuje, čeprav si tega želi. Njegova mama nima službe, družina se ukvarja pretežno s kmetovanjem, Hessein pa pomaga nahraniti brate in sestre tudi z ribolovom. Kljub revščini pravi, da je njegovo življenje lepo, sanja pa o tem, da bi nekega dne tudi sam postal trener kajaka, zgodbo mladega Ugandca povzemajo v kampanji za ohranitev šole Bubugo Banana Kayak School.

“Za vsakogar bi bilo dobro, da bi vsaj teden dni preživel med temi ljudmi in videl, kako skromno živijo. To je močna izkušnja,” pravi Filip Tomažič. “Nas belce domačini vidijo kot denarnice na dveh nogah. Ko prideš mednje, otroci kličejo 'muzungu, muzungu', kar pomeni bel človek, 'give me my dolar, give me my money'. Oni dejansko nimajo ničesar. In ko vidiš, kaj pomeni, da nimajo niti možnosti šolanja, da nimajo dostopa do znanja, te to presune. Sam nisem rad hodil v šolo. A ko sem se s prvega potovanja v Afriko vrnil domov, sem stisnil mamo in se ji zahvalil, da me je tako priganjala k učenju.”

---