V Slovenijo bi iz Brazilije “uvozil” dobro razpoloženje

Če se na Portugalskem ne bi zaljubil v Slovenko, Brazilec Luis Alberto Lima Santos najbrž še vedel ne bi, kje je Slovenija. Tako pa si je prav Slovenijo, natančneje Izolo, pred enim letom izbral za svoj novi dom.

Z ženo sta se spoznala na Portugalskem, kjer sta živela kratek čas, nato pa sta se odločila, da se, tudi zaradi ženine nosečnosti, preselita v Slovenijo. Za svoj dom sta izbrala Izolo, ker je njegova žena Izolanka, hkrati pa tudi zato, ker menita, da nudi to obmorsko mesto najboljše razmere za življenje njunega otroka. V Izoli se Luis Alberto Lima Santos počuti dobro, čeprav pogreša surfanje in brazilske, latino ter afriške ritme glasbe. “Slovenija nima valov, primernih za surfanje,” potoži naš sogovornik, ki še vedno tudi ni našel pravega nadomestka za svoje brazilske ritme. Glasba predstavlja pomemben del njegovega življenja. “Igram na tolkala - bongo, konga, djemba in pandeiro, znam pa igrati tudi na druge instrumente. Nekaj časa sem igral tudi v bendu. Pridružil sem se skupini z imenom Chilli Brass Band, a sem z njimi igral le dva meseca, saj so se potem razšli. Zdaj sestavljamo počasi tudi novo skupino, igramo pa soul, jazz in funk.”

Ob prihodu v Slovenijo je doživel kulturni šok

“Prvi šok je bil nedvomno jezik, ker je slovenščina zelo težka. V Braziliji namreč ne uporabljamo šumnikov. Z ženo govoriva portugalsko, tako da nisem še veliko napredoval v znanju slovenščine. No, počasi se trudiva govoriti slovensko drug z drugim,” pove. Drugi šok pa je bilo spoznanje, da so ljudje v Sloveniji bolj zaprti kot v Braziliji. “Pri nas v Braziliji imajo ljudje vedno odprta vrata domov, vsakdo se lahko kadar koli oglasi na obisk. V Sloveniji tega ni. Tu se vsak drži bolj zase. Prav tako se Brazilci veliko bolj pozdravljajo med seboj. Ko sem, na primer, v Braziliji šel v trgovino, so me vedno pozdravili z 'dobro jutro', 'dober dan', 'kako si?' Tu tega še nisem doživel.”

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Je pa doživel kar nekaj simpatičnih jezikovnih nesporazumov. Eden od njih se je pripetil na tečaju slovenščine, kjer so se učili, kako povedati, da imajo moža ali ženo. “Učiteljica nas je vprašala, če imamo ženo ali moža. Ženske na tečaju so seveda rekle 'imam moža,' jaz pa sem ponovil za njimi in učiteljica me je upravičeno čudno pogledala. Potem sem se naučil, da je odgovor na to vprašanje 'imam ženo', ne moža,” pove v smehu.

Celoletni tečaj slovenščine mu krije država, saj je prišel v Slovenijo prek procesa združevanja družine. Kot pravi, sam proces ni bil zapleten: “Birokracije je bilo v Sloveniji zelo malo, več težav smo imeli s pridobitvijo ustreznih dokumentov iz Brazilije in Portugalske, ker sem prihajal kot državljan iz tako imenovanih tretjih držav in je bil postopek bolj zapleten. Ko pa sem enkrat pridobil vse potrebne dokumente, je postopek v Sloveniji hitro stekel.”

“Zanimivo je tudi, da so me ljudje v Braziliji, preden sem se preselil sem, opozarjali, da je v Evropi dosti več rasizma in naj ponoči raje ne hodim sam naokrog, ker sem bolj temne polti. Pa tega v Sloveniji nisem nikoli začutil. So me pa ljudje morda hitreje opazili, ker je Istra zelo majhna in takoj opaziš, ko pride kdo nov, sploh, če je vizualno drugačen.”

Luis Alberto Lima Santos, priseljenec iz Brazilije

Življenje v Sloveniji mu je zelo všeč. Prav tako ljudje. “Na začetku resda niso bili najbolj zaupljivi, ko pa smo bili že nekaj časa v stiku, pa so postajali vse bolj odprti. Zanimivo je tudi, da so me ljudje v Braziliji, preden sem se preselil sem, opozarjali, da je v Evropi dosti več rasizma in naj ponoči raje ne hodim sam naokrog, ker sem bolj temne polti. Pa tega v Sloveniji nisem nikoli začutil. So me pa ljudje morda hitreje opazili, ker je Istra zelo majhna in takoj opaziš, ko pride kdo nov, sploh, če je vizualno drugačen,” se zasmeje.

Pogreša družino in surfanje

Družino in prijatelje v Braziliji večkrat obišče, pogosto se slišijo prek skypa in whatsappa. “Časovna razlika je pet ur, tako da za to ni večjih težav.” Poleg družine pa pogreša tudi surfanje. “Pred selitvijo v Slovenijo sem vsak dan surfal. Tu in tam grem surfat na Portugalsko. Najbližji dobri valovi za surfanje so namreč na Portugalskem. So sicer tudi v Italiji, a niso primerljivi s tem, kar ti nudi Brazilija, pa tudi če želiš iti surfat tja, ti vzame cel vikend. Ni tako, kot je bilo prej, ko greš lahko popoldne malo na rekreacijo,” se nasmehne. Pogreša tudi brazilsko hrano, za katero sicer pravi, da je precej drugačna in težja kot hrana v Sloveniji.

V Sloveniji je navezal le nekaj stikov. “Družim se bolj kot ne z glasbeniki. Dva meseca po tem, ko sem prišel v Izolo, je moja žena rodila, tako da nisem imel veliko časa, da bi lahko navezal veliko stikov in se mrežil. Bolj ali manj sem se držal doma, kar je pogojeno s tem, da nisem mogel dosti hoditi okoli zaradi službe in dojenčka.”

Pri vključitvi v novo okolje sta mu najbolj pomagali žena in tašča. “Pomagali sta mi pri iskanju službe, pri vsakodnevnem komuniciranju ... Če njiju ne bi bilo, bi bilo težko,” jima je hvaležen.

V težkih trenutkih najraje posluša glasbo, domotožje si lajša tudi s spremljanjem brazilske dnevne politike prek interneta, saj s tem ohranja stik s svojo domovino. Političnih oddaj in poročil v Sloveniji pa ne spremlja veliko. “Včasih vzamem v roke tamburinček in kaj zaigram, lani pa sem se udeležil tudi polovičnega maratona,” ponosno pristavi.

V Brazilijo bi prenesel slovensko zdravstvo

“Nekoč sem se prek video klica na skypu pogovarjal s sorodniki iz Brazilije. Ko so videli ulico, so rekli: 'Kako čisto imate!' Tu v Sloveniji je veliko bolj urejen sistem zbiranja odpadkov, v Braziliji, recimo, odpadkov sploh ne ločujemo. Problem je, ker je Brazilija zelo velika država in ima veliko prebivalcev, zato je težko uvesti takšen sistem. V Brazilijo pa bi prenesel tudi vaš javni zdravstveni sistem, saj naš ni najboljši. Če si bogat, se znajdeš in greš k zasebnemu zdravniku, če si reven, pa ... Prav tako bi k nam prenesel vaš šolski sistem, ki je zelo kakovosten.” To so stvari, ki so Luisu zelo pomembne tudi zato, ker je sam starš. Izpostavi tudi, da je v Sloveniji neprimerno manj kriminala kot v Braziliji.

In kaj bi k nam prinesel iz Brazilije? “Dobro razpoloženje in toplino ljudi,” ustreli kot iz topa. “Tam dosti ljudi nima nič, pa so kljub temu bolje razpoloženi kot mnogi tukaj, ki jim v resnici nič ne manjka. Nekako bolj cenijo življenje že samo po sebi, ker je tam veliko revščine in si že takoj, ko nisi toliko reven, bolj srečen.”

Načrte za prihodnost pušča odprte

“Dokler je hči še majhna, bomo zagotovo v Sloveniji, če se bom uspel dobro prilagoditi. Opcija je tudi Portugalska. Z ženo imava ogromno idej, želela bi tudi malo potovati, a vse je odvisno od financ. Tu si želiva ostati tudi zaradi zdravja otroka. Imava pa odprta vrata in se nisva še odločila, če bomo za vedno tukaj. Sicer pa vedno lahko gremo na dopust v Brazilijo,” doda v smehu.

Pogovor smo zaključili s pozitivno noto, Luis pa bralcem in bralkam deli zaključno misel, da je “vrednota v življenju ljubiti ljudi in ne gledati na materialne stvari. Ker vse nekoč mine.”

---