V iskanju dežele Nije

Za Petra Pana, dečka, ki ni hotel odrasti, smo zagotovo slišali vsi. Njegove dogodivščine so poznane otrokom, odraslim in tistim vmes in vsi dobro vemo, da če ga želimo srečati, moramo poiskati deželo Nije.

In eni pravijo, da ni zelo zapleteno. Pri drugi zvezdi zaviješ desno, greš naravnost vse do jutra in potem boš zlahka našel pot, ki te pripelje do dežele Nije. Ali kakor je njega dni pel Edoardo Bennato: Non ti puoi sbagliare, perchè quella è l'isola che non c'è. In ko sem te dni poslušal poročila z zaključka podnebne konference v Madridu, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na Petrovo deželo oziroma na to, da je več kot očitno, da je nekje v deželi Nije zakopan tudi Pariški podnebni dogovor. Poleg ostalih zakladov, kot so na primer dogovor o zmanjšanju upadanja biotske raznovrstnosti, o zavarovanju desetih odstotkov oceanov, ali recimo tisti o odpravi revščine, pa oni o pravični delitvi naravnih virov in še kaj bi se našlo.

In tako vsako leto sproti zgrešimo tisti desni odcep za drugo zvezdo in potem seveda tudi pot do dežele Nije. Precej nenavadno, posebej zato, ker pot do nje očitno najdejo celo otroci, s Petrom Panom na čelu. Morda je pa odrasli preprosto ne vidimo.

A ostanimo pri dogovoru o podnebnih spremembah, pri tem neizmernem zakladu, ki bi lahko obogatil današnje in predvsem prihodnje generacije. Zemljevid dežele Nije, na katerem je z velikim X označen kraj, kjer je dogovor zakopan, je poznan. Težava je očitno v tem, da so voditelji malodane vseh držav sveta očitno tudi letos zgrešili bodisi drugo zvezdo, kjer bi morali zaviti na desno, bodisi pot do jutra. Znani belohišni čivkač in notorični lažnivec, Donald - Kapitan Kljuka - Trump, je s svojimi pribočniki uspel še enkrat več odložiti neodložljivo. In še enkrat več so se v zvezi s pariškim dogovorom ljubljeni svetovni voditelji dogovorili, da se bodo o uresničevanju dogovora dogovorili na dogovorih, o katerih se bodo dogovorili prihodnje leto.

Toliko o besedah in dejanjih in tistem vmes, če se za trenutek vrnem k zadnjemu bučanju. Kakor da ne bi bili vsi na istem planetu, pač pa vsak na svojem, neodvisni od ostalih. Malo morgen! Ni zidov, ne žic, ne morij in ne oceanov, ki bi na varni razdalji zadržali nepregledne množice tistih, ki nimajo drekca pekca. Posebej za to ne, ker ga praviloma nimajo prav zaradi tistih nekaj na drugi strani zidu, žice, morja ali oceana. Tistih nekaj, ki skrbijo izključno za to, da bi bili največji, imeli največjega ali pač največjo. Tistih nekaj, ki v očitno večstranskem svetu delujejo enostransko. Sebično. Razsipno. Škodljivo.

In tako vsako leto sproti zgrešimo tisti desni odcep za drugo zvezdo in potem seveda tudi pot do dežele Nije. Precej nenavadno, posebej zato, ker pot do nje očitno najdejo celo otroci, s Petrom Panom na čelu. Morda je pa odrasli preprosto ne vidimo. Morda bi veljalo resneje upoštevati tisti stari pregovor o tem, da na mladih svet stoji, in ga - pregovor, namreč - glede na to, kaj “ta stari” počnemo, celo nekoliko izpopolniti in ga spremeniti v “na mladih svet stoji, na starih pade”.

Seveda sem to ljudsko modrost vse od svojih kratkohlačnih let dalje velikokrat slišal, je pa tudi res, da je nisem vedno vzel resno. Pogosto se mi je dozdevalo, da ima to velikodušno predajanje sveta v roke mlajši generaciji nekoliko retoričen prizvok. Da izrečeno pravzaprav ni mišljeno čisto resno in da starejša generacija nima prav nobenega namena planeta izpustiti iz rok. In čeprav se slednje zagotovo ni spremenilo, sem zadnje čase, ko nisem več prejemnik, pač pa oddajnik te modrosti, prepričan, da je treba retoričnost poslati na smetišče zgodovine in upravljanje s planetom prepustiti mladim.

Drugače najbrž niti ne more biti. Rekel bi celo, da so dogovori o dogovarjanju o dogovorih, ki jih uprizarjajo “izvoljenci” svetovnih ljudstev ob takih in drugačnih planetarnih zagatah, kronski dokaz za upravičenost takega koraka. Današnji odrasli dežele Nije očitno ne bodo našli. In brez dežele Nije ni zakladov, ni izhoda iz podnebne krize, iz vse globlje neenakosti in nenazadnje tudi ne iz krize demokracije.

Še dobra dva tedna, pa bomo z bleščečimi, glasnimi ognjemeti vstopili v leto 2020. Leto, ki zaključuje obdobje, zaznamovano z ambicioznimi okoljskimi in predvsem naravovarstvenimi cilji. Brez slednjih se namreč ne moremo nadejati človeku prijaznega življenjskega okolja. Naša ravnanja naj bi do leta, ki je pred vrati, spremenili do te mere, da bi zmanjšali ali celo ustavili upadanje biotske raznovrstnosti. Na kopnem in predvsem v morju. Tu namreč pomembno zaostajamo za postavljenim ciljem najmanj desetih odstotkov morja, namenjenega morskim zavarovanim območjem, ali drugim ukrepom ohranjanja morskih ekosistemov, združb, vrst in procesov. Marsikje zaradi preteklih zablod, napačnih odločitev in morda tudi objektivnih okoliščin navedenega cilja ne bo mogoče doseči.

A tudi v tem primeru je smiselno, mogoče in potrebno dejavnosti in posege načrtovati na način, da vsaj ne poslabšujemo razmer. Semedelski zaliv, natančneje njegovo obrežje med izlivom Badaševice in Žusterno, tovrstnega premisleka ni bil deležen. Odgovorni v Mestni občini Koper so se kljub opozorilom o neprimernosti in nevarnostih širjenja kopnih površin v morje, o napakah v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja in o nujnosti presoje vpliva na naravo ter opredelitve omilitvenih ukrepov odločili, da bodo z načrtovanim posegom nadaljevali. In to tudi počnejo. Resnici na ljubo, tako nepotrebnega, neprimernega in okoljsko škodljivega posega v morje ne pomnim vse od izvedbe nasutja pred rtom Seča iz konca osemdesetih ali začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Ne le da bodo nepovratno pozidali južni del zaliva, s popolnoma neprimernim načinom izvedbe tega nepotrebnega posega pomembno poslabšujejo življenjske pogoje za vrste in združbe v celotnem zalivu in najverjetneje tudi na edinem travniku pozejdonke v Tržaškem zalivu. Škoda, obeti ob nedavni menjavi na Verdijevi so bili drugačni, a kaže, da je tudi nova oblast zgrešila drugo zvezdo in desni odcep za deželo Nije.


Preberite še


Najbolj brano