Simone Cristicchi se je v Rossettijevo gledališče vrnil z največjimi uspešnicami

Kantavtor Simone Cristicchi črpa glasbene pripovedi iz srečanj z ljudmi, ki so nekaj doživeli, in jim zna prisluhniti. In slišati. Tržaški častni meščan je predsinočnjim nanizal mnoge pripovedi, ki govorijo o vsem, kar šteje: o spominih, ki nas gradijo, o moči narave in ohranjanju vere vanjo.

TRST > Rimljan Simone Cristicchi (1977) se je med poslušalstvo od izida svojega prvenca Fabricante di canzoni (2005) zasidral tako s humornimi besedili in poskočnimi melodijami v slogu Vorrei cantare come Biagio, kakor s pretresljivimi zgodbami, kakršna je Ti regalero' una rosa, v kateri na svet “normalnih” pogleda skozi oči duševnega bolnika, ki ga je svet pozabil. A tudi ko so toni živahni in besedilo duhovito, Cristicchi ostaja zvest vsebini, ki ni le kratkočasna in zabavna, temveč motri vsakdanjost, zgodbe posameznikov, ki so največkrat tudi zgodbe družbe; ta pa ne kipi vselej od vedrine.

Turneja Abbi cura di me je naslovljena po zbirki uspešnic, te pa po skladbi, ki je bila nagrajena na letošnjem sanremskem festivalu. Na odru Cristicchi v družbi štirih uigranih spremljevalnih glasbenikov predstavlja izbor skladb, pravzaprav zgodb, in jih prepleta z odlomki iz večinoma svojih besedil, nekaterih še čisto svežih odzivov na aktualno dogajanje, spet drugih že objavljenih v kateri od knjig, ki so izhajale vzporedno s ploščami.

Nazaj v zgodbe

Koncert v tržaškem Rossettiju je bil za častnega tržaškega občana nedvomno poseben. Pa ne le zato, ker je tamkaj sklenil po lastnih besedah najlepšo turnejo doslej, temveč predvsem ker je s tamkajšnjega odra v produkciji Gledališča FJK konec leta 2013 krenila na pot predstava Magazzino 18 (Skladišče 18), s katero se je kantavtor želel pokloniti spominu na rojake (“imenovali so nas fašisti, a smo bili le Italijani”), ki so po drugi svetovni vojni, mnogi v strahu pred povračilnimi ukrepi zmagovalcev, zapustili domove v Istri in Dalmaciji. Cristicchija je pretresel obisk skladišča, kjer zapuščeni predmeti še danes pripovedujejo o “izruvanih” življenjih, s svojo glasbeno-gledališko pripovedjo pa je z zgodbe o sorojakih, na katere je pozabila tudi mati država, obrisal nekoliko prahu (nekaj ga tudi dvignil, saj je fašistično nasilje, ki ga je “druga stran izkusila”, komaj omenil) in s predstavo v Italiji in tujini nastopil kar 250-krat.

Častni Tržačan Trstu

S koncerta, ki ga je začel s pesmijo kultnega Walta Whitmana, bodo poleg ovacij ob skladbah s projekta Magazzino 18, ki jih je predvidljivo uvrstil v repertoar zgolj za tržaški nastop, v malhi spominov morda ostali tisti najbolj čustveni. Kakor je bil uvod v nežno Mi manchi, pred katero je deklamiral delček iz knjige Mio nonno è morto in guerra (Moj nono je umrl v vojni), ki jih je sklenil z mislijo, da “moj nono vsak dan znova umre v teh dneh navideznega miru”. Pred skladbo Laura se je spomnil prvega srečanja z igralko Lauro Antonelli, ki je umrla leta 2015, na njenem domu, kjer je živela pozabljena od italijanskega občinstva in zvezdniških žarometov.

Celotno turnejo je med njegovimi skladbami domovala tudi uspešnica enega njegovih idolov, Sergia Endriga, italijanskega pevca, rojenega v Istri. Pesem Io che amo solo te, ki jo je Ennio Morricone označil za najlepšo ljubezensko pesem v zgodovini, je odpelo kar občinstvo. Ganljivo Ti regalero' una rosa pa je posvetil Antoniu Cosimu Stanu, upokojencu, ki je letos poleti umrl za posledicami izživljanja skupine mladih, ki so ga med maltretiranjem tudi snemali. Med močnejšimi sporočili, ki so se ciklično vračala med vrstice in note koncerta, pa je ohranjanje vere v moč narave. Tako kakor Whitman enači moč travne bilke s sijem zvezd, Cristicchijevo vero napaja pogled na cvetlico, ki zraste iz špranje v asfaltu.

Iz ene njegovih zadnjih predstav, naslovljene Manuale di volo per uomini (Priročnik letenja za ljudi), s katero krene ponovno na pot januarja, so tudi verzi iz pesnitve Credo. Z njimi je uvedel krasno Lo chiederemo agli alberi (povprašali bomo drevesa), v njih pa med drugim pravi, da svet bolj kakor velike ideologije spreminjajo majhne geste: “In edini čudež, v katerega ne moreš ne verjeti, je življenje.

---