Prvo leto po vašem štetju

O začetkih štetja po našem štetju se seveda danes nihče več ne sprašuje. Pač, štejemo in starejši, kot smo, bolj se strinjamo, da gredo leta vsako leto hitreje. Občutek, da je čas naš gospodar, ne pa obratno, preveva marsikoga med nami.

Štetje let po našem štetju naj bi se začelo v 6. stoletju. Predlagal naj bi ga menih Dionizij Mali. Pred tem so se štetja nanašala na mejnike grško-rimske zgodovine, novo sidrišče, leto Gospodovo (Anno Domini), pa je za izhodišče postavilo čas okoli Kristusovega rojstva.

Naše štetje se je, tako kot naša civilizacija, razširilo po vsem svetu in bolj ali manj nadvladalo vsa druga. Zaradi različnih koledarjev bodo različna ljudstva v novo leto vstopila ob različnih dnevih, a pri tem gre bolj za ohranjanje (verskih) tradicij kot za to, da bi se različne družbe v tem globaliziranem svetu lahko še držale svojih štetij. Ko kupujemo, denimo, letalske karte, vsi dobro vemo, katerega leta Gospodovega načrtujemo potovanje in na katerega v mesecu gremo na pot. Vsi se držimo našega štetja.

Vsi, verni in neverni, smo te dni pod enakim pritiskom pospravljanja in pečenja, hitenja, krašenja in prizadevanja, da bi za te praznike nekaj čutili. Če že ne Boga, če že ne bližine svojih bližnjih, da bi čutili vsaj sami sebe.

Štejemo, ne da bi mislili na Tistega, čigar rojstvo je bilo tako pomembno, da je šest stoletij pozneje postalo izhodišče in orientacijska točka za naše razumevanje časa. Jezusovo rojstvo, ki je na novo zavrtelo časovni stroj, je bilo tako pomemben dogodek, da je izpodrinilo vse, kar je bilo prejšnjega, v zadnjih desetletjih pa je prav zaradi svoje pomembnosti za zahodnega človeka še samo postalo tarča nove religije, potrošništva. Zdi se, da je v tem konkurenčnem boju začelo izgubljati. Vsaka nova vera si najprej prisvoji in prekrije največje praznike prejšnje.

Nekaj dni preden staro preda štafeto novemu letu, kristjani praznujejo konkretni dogodek Božjega učlovečenja. Kako globoko se ga ta praznik dotakne, ve vsak zase. Ni rečeno, da nekristjani, ki božič praznujejo zgolj kot družinski praznik z obdarovanjem, lučkami in večerjo, praznovanje doživljajo bolj plitko in so zaradi tega manj srečni.

Vsi, verni in neverni, smo te dni pod enakim pritiskom pospravljanja in pečenja, hitenja, krašenja in prizadevanja, da bi za te praznike nekaj čutili. Če že ne Boga, če že ne bližine svojih bližnjih, da bi čutili vsaj sami sebe. To bi bilo v resnici edino potrebno in prav dovolj. Odprlo bi nam vrata tudi do vsega ostalega.

V rutini vsakdana, ko se iz leta v leto čudimo, kam nam je pobegnilo še eno leto Gospodovo, štetje pride najbolj do izraza prav v teh dneh. Pravzaprav ne štetje, ampak odštevanje; dni do božiča, nato do novega leta. Marsikdo nekje v podzavesti pričakuje, da bo s prvim januarjem dobil novo možnost, še eno “šanso” za nov, lepši začetek. Pričakuje oziroma želi si, da po novem letu ne bi več odšteval, ampak sešteval uspehe, ki jih je dosegel z močjo svoje volje, lepa doživetja, prijetna druženja in lepe spomine, ki jih je ustvaril.

Gotovo so takšna hrepenenja obstajala v vseh časih, pred in po začetku našega štetja. Če se potrudimo na časovno premico pogledati kar se da objektivno, moramo priznati, da se naši predniki s takšnimi hrepenenji niso imeli časa ukvarjati. Bili so brez političnih in socialnih pravic, formalno in dejansko neenakopravni, zaposlovale pa so jih bitke za preživetje, pomanjkanje hrane, bolezni in vojne.

Različna obdobja našega štetja so ljudem prinašala različne izzive in če je eden največjih izzivov današnje dobe, kako v miru in blaginji najti samega sebe, imamo v resnici veliko srečo. Ni nam treba iti daleč, le vase, zagospodariti svojemu času in začeti svoje štetje vsega dobrega, kar imamo in nas osrečuje, ter vsega, s čemer mi osrečujemo druge.


Najbolj brano