Rok Matek: “Igralec zori vse življenje, do zadnje vloge”

Igralski jubileji so za gledališke ustvarjalce vedno praznik, za jubilanta pa priložnost za razmislek o prehojeni poti in trenutek za odgovor na vprašanje, kako naprej. Priznani dramski igralec Rok Matek, ki je na začetku sezone dopolnil desetletje svojega delovanja v Gledališču Koper, o preteklosti govori s ponosom in ima, kot sam pravi, v prihodnosti še veliko povedati občinstvu.

Igralski jubileji so priložnost za obračune, tudi številčne. Veste, koliko vlog ste do danes odigrali na odru koprskega gledališča, kolikokrat ste stali pred občinstvom?

“Vlog in nastopov ne štejem, to delo prepuščam gledališki statistiki. Priznam pa, da sem se zdrznil ob številki deset in za vsak primer dvakrat preštel leta, ki so pretekla od dneva, ko sem se zaposlil v Gledališču Koper. Res jih je deset!”

Odhod na gledališko “obrobje” tudi za mladega igralca najbrž ni lahka odločitev. Zakaj prav v Koper?

“Sprejel sem povabilo Katje Pegan, ponudila mi je službo v Kopru kmalu po premieri mladinske predstave Blazno resno o seksu, ki jo je na začetku leta 2009 režirala v kranjskem gledališču, jaz pa sem v njej nastopal kot gost. Predstav Gledališča Koper do takrat nisem poznal, še vedno pa se dobro spominjam, da je bila odločitev, da sprejmem službo, najprej intuitivna in je v zavestno in močno prerasla šele po najinih prvih pogovorih o repertoarju in možnostih za moj igralski razvoj.”

“Če že mora nekaj pomeniti, igralska zrelost pomeni morda le to, da si upaš spopasti z likom, iti do roba in čez, in vedenje, da boš, četudi zatavaš v labirint, našel pot iz njega.”

Ima igralec v številčno tako majhnem igralskem ansamblu, kot je koprski, več možnosti za umetniški razvoj?

“Ima! V tako majhnem ansamblu laže dobiš priložnost, da se preizkusiš v vlogah, s katerimi prevzemaš odgovornost za celotno predstavo, za njen ritem in njen tempo. Prav tako hitreje spoznaš proces nastajanja predstave in njen mehanizem, saj si tesneje povezan z vsemi ustvarjalci, s čimer ne pridobiš le igralskih izkušenj, temveč do zadnje podrobnosti spoznaš tudi tiste gledališke poklice in posameznike, ki so pomembni za potek predstave, vendar jih na odru ne vidimo. Ker smo majhen kolektiv in zato prisiljeni vstopati v soprodukcije z drugimi gledališči ali v goste vabiti igralce drugih gledališč, z njimi v naš kolektiv vstopajo nove ideje, nova razmišljanja in novi pristopi, in vse to nas le bogati. Sam verjamem, da kot mlad igralec v številčno močnejšem ansamblu nikoli ne bi imel priložnosti tako zgodaj sodelovati z igralci, s katerimi sem si vedno želel, v predstavah Gledališča Koper pa so mi prišli naproti sami kot gostujoči igralci. Delo v majhnem ansamblu igralca resnično bogati kot ustvarjalca in kot človeka, možnosti za igralski in tudi osebnostni razvoj pa so zato seveda večje.”

Vas je kdaj - še posebej ob zadnji soprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem, muzikalu Obuti maček - vendarle zamikalo, da zapustite Koper in si poiščete delo v drugem gledališču?

“Nikoli, res nikoli nisem razmišljal o tem, da zapustim koprsko gledališče, priznam pa, da sem se v trenutkih ustvarjalnih kriz in v vrtincih popolne neustvarjalnosti večkrat spraševal, ali naj z delom nadaljujem ali naj nekaj časa predahnem in nato nadaljujem. Ker vem, da gre pri večini ustvarjalcev v takšnih trenutkih za prehodna obdobja, sem takrat le potrpežljivo počakal na naslednji igralski izziv in se prepustil novemu ustvarjalnemu navdihu.”

Igralec Rok Matek

Po srečanju z impro ligo in uspehu gimnazijskih predstav je v njem dozorela odločitev, da bo postal igralec. Po študiju (študentska Severjeva nagrada za vloge, odigrane v 3. letniku AGRFT), diplomi in dveh letih ustvarjanja v svobodnem poklicu je na začetku sezone 2009/2010 postal član Gledališča Koper.

Na tamkajšnjem odru je odigral več kot 30 likov, tako dramskih kot komičnih, med katerimi velja omeniti vsaj štiri: bil je Franzeck v Bärfussovem Testu (r. Nenni Delmestre), Molière v Gavranovi Noči bogov (r. Jaka Ivanc), Nick v Albeejevi Kdo se boji Virginije Woolf? (r. Vito Taufer) in Sin v Bordonovih Zadnjih lunah (r. Dušan Mlakar). Prav posebno mesto na njegovi igralski poti zavzemajo vloge in predstave, v katerih lahko izrazi svoj pevski talent in znanje: Mlakarjeve komedije Sljehrnik, Pašjon in Tutošomato (r. Vito Taufer, vse Gledališče Koper in SNG Nova Gorica), Nicolajeve Parole, parole (r. Jaka Ivanc) in glasbena komedija Trio Gašperja Tiča (r. Jaka Ivanc), v kateri je za vlogo Marije leta 2016 prejel nagrado tantadruj.

Pogosto se zgodi, da igralec takoj po akademiji veliko doseže, potem pa zaradi tega ali onega usahne. Se motim, če rečem, da je pri vas prav obratno - da vaš čas šele prihaja?

“Morda je res tako, tudi zato, ker danes na življenje gledam drugače kot pred leti. Vrsto let sem namreč življenje dojemal kot pot z jasnimi cilji, ki jih je treba za vsako ceno doseči. Danes vem, da ciljem ne gre slepo slediti, in če sem bil nekoč trdno odločen, kaj me - tako v življenju kot v gledališču - zanima in kaj sploh ne, si danes puščam vrata odprta in ne sprejemam več strogo začrtanih mej. Z leti sem postal manj strog do sebe, mehkejši, in življenju sem dal priložnost, da me tudi preseneti. Nikoli si ne bi na primer mislil, da bom začel pisati, v zadnjem obdobju intenzivneje, in danes celo razmišljam, da pisanje pošljem v branje ... Zavedam se, da moram še veliko raziskovati, da me čaka še veliko vsebin, o katerih želim spregovoriti, in likov, ki jih želim odigrati. Sem v letih zorenja, v obdobju, ko o vsem lahko razmišljam bolj poglobljeno. Mislim, da gre pri vsem tem za nekakšno notranjo rast, predvsem pa strast, ki me znova dela živega, mladega, me odpira in širi moj igralski obseg.”

Je življenjska zrelost pogoj za igralsko zrelost? Kdaj dozori igralec?

“Definicijo zrelosti je pri ustvarjalnih poklicih, tudi igralskem, težko postaviti. Raje bi rekel, da igralec zori vse življenje, do zadnje vloge, do zadnje predstave. Z vsako vlogo, z vsako predstavo, morda le z repliko, za katero si lahko reče, da je v predstavi dobro zazvenela, doda kamenček k nikoli dokončanemu mozaiku zrelosti. Če že mora nekaj pomeniti, igralska zrelost pomeni morda le to, da si upaš spopasti z likom, iti do roba in čez, in vedenje, da boš, četudi zatavaš v labirint, našel pot iz njega.”

Je z vašim zorenjem povezana tudi odločitev, da ne sodelujete več pri komercialnih projektih?

“Ja, tudi z zrelostjo, pa čeprav imam na snemanje nadaljevanke Usodno vino, ki mi je prinesla široko prepoznavnost, prijetne spomine. Zavrnil sem kar nekaj vabil k sodelovanju pri televizijskih šovih in drugih komercialnih projektih, saj vem, da bi takšno delo od mene terjalo veliko energije in še več odrekanja. Ohraniti hočem svoj notranji mir in zdravje, predvsem pa si želim imeti dovolj časa za branje in naravo. Seveda ostajam odprt za komercialne projekte, toda ob delu v matičnem, koprskem gledališču, bi bila v tem trenutku odločitev za takšno sodelovanje tvegana.”

Če vas televizijski gledalci prepoznavajo po liku Roberta Recerja iz Usodnega vina, vas gledališko občinstvo prepoznava po vlogah, odigranih v glasbenih komedijah. Ste v tem žanru najbolj “doma”?

“Najbrž sem, saj me petje spremlja od malih nog, petje na odru pa od drugega letnika akademije, ko smo študentje za izpit iz gledališkega petja uprizorili muzikal Kabaret. Takrat sem na odru prvič preizkusil svoj pevski in plesni talent in od tedaj me gledališko petje spremlja povsod. V srednji šoli sem sicer prepeval v pevskem zboru, vendar je gledališko petje drugačno; pesem moraš spremeniti v zgodbo, jo dobro odpeti, hkrati pa z njeno interpretacijo občinstvu zlesti pod kožo. Iskanje najboljše interpretacije, to, kako čustvo prenesti na določeno mestu v pesmi, ima zame še posebno draž.”

Na koprskem odru smo vas videli tudi v karakterno zahtevnejših vlogah bolj negativnih likov. Kaj je tako privlačnega na njih?

“Njihova kompleksnost! Ni dovolj reči le, da je ta ali oni lik negativen, v njih je treba najprej odkriti in raziskati njihovo ozadje, probleme, konflikte, se vprašati, ali imajo opravičilo za svoja dejanja, in nato vse to odigrati na odru. Takšne vloge zahtevajo nekaj igralskega poguma in hoje po robu, saj moraš, če želiš takšne like tudi dobro odigrati, delček te negativnosti poiskati v sebi. Moja prva vloga v Gledališču Koper je bil problematični najstnik v Bergovem Podžigu in morda je prav takrat Katja Pegan v meni prepoznala igralsko pre-pričljivost v negativnih likih ter me zato v podobnih vlogah zasedla tudi v sezonah, ki so sledile.”

Igralci k vlogam pristopate različno, vi predvsem razumsko, manj intuitivno. Zakaj?

“Prve in zato vedno kaotične vtise in razmišljanja o besedilu in vlogi poskušam umestiti v nekakšen red in iz njih ustvariti ogrodje, iz katerega se lahko vedno znova spustim v spontani kaos. Da lahko ustvarim takšno ogrodje, moram o liku, ki ga igram, vedeti vse, če pa želim v tekstu in liku poiskati vzporednice s sodobnim časom, moram prav tako vedeti, kaj želita režiser in predstava sporočiti gledalcem. V procesu študija predstave se to razumsko zasnovano ogrodje v odnosu do režiserja in soigralcev lahko spreminja, vendar ga v nekem trenutku 'shranim', nanj pozabim, pomaga pa mi, da sem lahko iz vaje v vajo in vse do premiere bolj spontan.”

Ob igralskih jubilejih se igralci občinstvu običajno predstavite v uprizoritvah, v katerih igrate nosilne vloge; s katero vlogo boste jubilej proslavili vi?

“Z vlogo plačanega morilca v Pinterjevi absurdni komediji Jašek, ki jo bomo v Gledališču Koper premierno uprizorili februarja prihodnje leto. Komedije gledališče prvotno ni umestilo na repertoar zaradi mojega jubileja, upam pa, da se bo ob premieri izkazalo, da je bila vloga kot nalašč za to priložnost.”

---