Pravljice nam vračajo občutek reda
Konec novembra je bila na velikem odru novogoriškega gledališča izjemno odmevna premiera Dickensove Božične pesmi, ki jo je za oder priredil Neil Barlett, režirala pa Ivana Djilas.
Dickensova Božično pesem na odru SNG Nova Gorica Foto: Peter Uhan
Ivana Djilas je Božično pesem uprizorila v sodelovanju s svojimi stalnimi sodelavci in igralci, s katerimi je ustvarila že predstavo Peter Kušter, tokrat pa je glavno vlogo skopuškega Scroogea zelo ekspresivno upodobil Radoš Bolčina.
V pogovoru za gledališki list je režiserka poudarila: “V gledališču je ekipa vedno pomembna. Režiser ni sam. Lahko je sam, ampak to ni zabavno. In nemogoče je vse vedeti. Zanimivo postane, ko začutiš, da tvoje sodelavce nekaj vznemirja, da bi radi kaj poskusili, da imajo dovolj prostora, da se oni tudi izrazijo. Seveda so redki projekti, pri katerih imamo vsi enako prostora. Zato včasih iščem projekte za koga. Veliko projektov je nastalo prav za Boštjana (op. glasbenik je Ivanin življenjski sopotnik). Podobno je z zasedbami, drugače se odločaš, ko že poznaš igralce. In so trenutki, ko se vse energije ujamejo. Zato se v gledališču včasih dogajajo mali čudeži. Peter Kušter je bil tak čudež.”
Družinski muzikal
Prav zaradi čudovite izkušnje sodelovanja z igralci novogoriškega ansambla ob omenjeni predstavi se je odločila, da bo s podobno ekipo sodelavcev ustvarila novo predstavo, ki bo prav tako nagovarjala gledalce različnih generacij in omogočila staršem, da se skupaj s svojimi otroki prepustijo čarobnosti gledališke magije.
“To dramatizacijo Božične pesmi sem imela že dolgo in je čakala svoj trenutek. Prišel je čas, ko se je nujno treba pogovarjati o pohlepu. O tem, da je treba imeti vedno vsega vse več, ne glede na to, kakšno škodo to povzroča drugim okrog nas in konec koncev tudi planetu. Da je treba izpostaviti naš občutek nemoči in tega, da se nič ne da spremeniti. In kdaj je boljši trenutek za ta premislek kot ob praznikih?
Pravljice in melodrame so v zgodbo zamaskirane debate o družbi. Pravljice o pravičnosti, melodrame pa o zmagi malega človeka nad družbo. Resnično se mi zdi, da so to resno politično angažirani žanri. Ta pravljica govori o možnosti spremembe - tudi po dolgih letih napak, po skorajda zapravljenem življenju. Pravljice nam vračajo občutek reda.”
Zabaven, a tudi kritičen
Režiserka poudarja, da je kljub potencialom zabavne dramsko-glasbene uprizoritve Božična pesem zelo družbeno kritična: “Skopuh, ki je obogatel z izkoriščanjem svojih delavcev, je umrl in pride opozorit drugega skopuha, da ni mogel ničesar odnesti s sabo. Najbolj pretresljivo je, kdaj je ta zgodba nastala in kako malo smo napredovali v vsem tem času. Še bolj smo povečali razlike med ljudmi. Nimamo več malih kapitalistov, ampak klub milijarderjev. Velika žalost te zgodbe je, da smo na koncu srečni, ker imamo en dan na leto prost: božič.”
Prazniki nekdaj ...
Ivana Djilas zase pravi, da težko reče, kaj točno je. Je gledališka režiserka, umetnica, prekarna delavka, ekonomska migrantka, ženska v še zmerom pretežno moškem poklicu, mama dveh otrok, enega s posebnimi potrebami in drugega posvojenega, poročena ženska, glasna in s preveč kilogrami, lastnica avtomobila, hiše in kredita, pisateljica.
Odraščala in študirala je v Beogradu, dvajset let pa že živi in ustvarja v Sloveniji. Kako se spominja prazničnega časa v svojem otroštvu?
“Mi smo v Beogradu slavili novo leto in ne božiča. Obiskoval nas je samo dedek Mraz, ki je bil včasih bel, včasih pa rdeč. Spomnim se nekega novega leta, ko je bil moj oče pri vojakih in bi moral na poti domov kupiti smreko. Seveda je pozabil in prišel brez nje. To so bili časi, ko ni bilo veleblagovnic, ki delajo do devetih zvečer, in smreke se ni dalo več kupiti. Spomnim se, da ga dolgo ni bilo, prišel pa je s prazno polo šeleshamerja. Izmislil si je zgodbo, da je zamudil, ker je srečal dedka Mraza, ki so se mu pokvarile sani. Pomagal mu je in dedek Mraz mu je v zahvalo podaril papir, ki je čaroben: če nanj narišemo smreko in jo okrasimo, se bo spremenila v pravo smreko. Narisala sva in zabila žeblje in nanje obesila bučke. Ne spomnim se, ali se je res v kaj spremenila, spomnim pa se, da sem bila huda frajerka, ker sem edina imela drugačno smreko.”
... in danes
“Rada imam, da pečemo piškote in gledamo filme. Vse ostalo me rahlo bega. Zdi se mi da je preveč vsega. Ne znam otrokoma razložiti, komu pod milim nebom naj pišeta pismo: Božičku, Miklavžu ali dedku Mrazu. Kateri od kod prihaja in kaj nosi in zakaj. Begajo me te religiozne zgodbe. Jezi me, ker hočeš nočeš zapraviš preveč denarja. Malo pa imam rada lučke in božični kič. Ampak samo za kratek čas. Ne maram gneče na trgih. Na živce mi gre, ko se neskončno dolgo vozim na vaje v gledališče. Kriva se počutim, ko imam vaje med prazniki. Občutek imam, da preobremenjujem otroke z obiski gledališča in dogodkov, ker je to ta čas. Vse mi je prenaglas in preveč. Slabo vest imam zaradi ognjemetov in čudim se ljudem, ki dobesedno mečejo denar v zrak. Všeč mi je 25. december, ker ves dan ne zazvoni telefon in nihče nič noče od mene. Imam zakonito pravico, da ne delam nič. V resnici sem imela od nekdaj za novo leto najraje filmski maraton v pižami in kokice,” sklene režiserka.