Ah, ti sladki praznični odpustki
Pravimo, da je december vrhunec potrošniške miselnosti. Povzetek vsega tistega, kar je v naši družbi neracionalnega in pretiranega. In seveda v decembru marsikdo z marsičem pretirava, ampak po drugi strani temu mesecu in sami sebi tudi delamo krivico. Ker, kdaj pa naj bi pretiravali, če ne za božič in novo leto?
Generacija, rojena pred letom 1990, je večinoma imela precej urejeno in disciplinirano otroštvo. V posteljo se je šlo tam nekje po poročilih in zajčkih, v skrajnem primeru ob osmih. Ker je bilo tako prav in ker drugega dela tako ali tako ni bilo. Da bi komu pustili gledati večerni film, pa četudi je bil Top gun s Tomom Cruiseom v najboljših letih, ni prišlo v poštev.
Ampak ko je bil otrok dovolj star, da mu glava med večerjo ni omahnila na mizo, je na silvestrovo ob tatarskem bifteku in tiramisuju lahko dočakal polnoč. In če december ni bil preveč mrzel, so ga nekaj dni prej za roko peljali k polnočnici. To je bil čas v letu, ko je nekdo zagotovo kupil čokolado in je bila za kosilo na mizi Cockta. Skratka, dnevi razkošja, odmika od rutine, dnevi popustov in razvajanja.
“Katastrofalno stanje medčloveških odnosov in naravnega okolja ni posledica tega, da pretiravamo ob praznikih, ampak tega, da pretiravamo ves čas.”
Kako velik je trilijon?
To, da si za praznike privoščimo, ni, ali vsaj ni samo posledica potrošništva. Je izraz človekove potrebe, da občasno prekine utrudljiv vsakdanji ritem, da pozabi na omejitve ter se prepusti željam in občutkom. Kakšni občutki nas bodo prevevali v naslednjih tednih, je seveda vprašanje. Odgovor pa v veliki meri odvisen od tega, kako se bomo odločali.
V ZDA je vrednost predprazničnih nakupov že nekaj časa nazaj presegla trilijon dolarjev. Številko, ki je preveč velika, da bi si jo sploh predstavljali. Nekateri prebivalci zahodnih držav za božične nakupe vzamejo kredit. Statistično jih več kot polovica večino stvari nakupi zadnji trenutek in vrhunec nakupovanj je že nekaj let zadnja sobota pred prazniki. Ampak po drugi strani, spet statistično, večina ljudi svoje božične nakupe plača s prihranki, ki so se nabrali čez leto. Zapravi veliko več za darila in za hrano za družinsko mizo kot zase. Torej ravna v skladu s starodavno vlogo praznikov kot tistih dni, ko svojim najdražjim privoščimo priboljšek.
Zato, ravno danes, tik preden gneča pri blagajnah postane neznosna, ob pametnih nasvetih za lepa darila še nekaj misli v bran prazničnemu nakupovanju.
Prvič: katastrofalno stanje medčloveških odnosov in naravnega okolja ni posledica tega, da pretiravamo ob praznikih, ampak tega, da pretiravamo ves čas. V družbi, kjer naj bi povprečni potrošnik kupil več kot 40 kosov oblačil na leto in kjer sivolasi britanski gospod, ki v prostem času lovi fazane, za svojega dostojnega političnega predstavnika izbere človeka, ki se pred volitvami reklamira z boksarskimi rokavicami in kuhinjskim predpasnikom, je božična nakupovalna histerija naš najmanjši problem.
Drugič: praznično nakupovanje še vedno pomeni kroženje denarja, večanje blagostanja in odpiranje novih delovnih mest. Če med policami izbiramo pametno, lahko ta pozitivni trend obrnemo v korist pravične trgovine, lokalnih podjetij, ekološke pridelave, kulture, trajnostnega in zdravega načina življenja ter stran od multinacionalnih gigantov, kapitalističnega izkoriščanja in poneumljanja.
In tretjič: darilo je kljub vsemu nekaj lepega. Razveseli in pokaže naše spoštovanje in naklonjenost. Okrašeno božično drevo nas pomiri, lučke nam izboljšajo razpoloženje, družinsko srečanje ob praznični mizi nas poveže. Kruto bi bilo misliti, da je božični čas idealen, in pozabiti na vse ljudi, ki nimajo sreče, da bi bili v tem decembru ljubljeni in zdravi. Ampak z nekaj pameti in srca lahko, tudi z mislijo na odrinjene in pozabljene, dobro porabimo svoj denar.
Vse narobe in vse prav
In če smo vklopili pamet in srce, lahko izklopimo jezo in občutke krivde. Celo takrat, ko gredo stvari katastrofalno, četudi ne nepričakovano, narobe. Ko nas kljub sklepu, da se ne bomo prenajedali, enajsta zvečer zaloti pred odprtimi vrati hladilnika z roko stegnjeno proti pohanju, ki je ostalo od kosila. Ali na kavču z drugo vrečko čokolatinov. Ko smo 24. decembra štiriindvajseti v vrsti pri blagajni, čeprav smo prisegli, da bomo opravili s trgovinami najkasneje do sredine meseca. Ko tik pred zdajci zavijamo darila in ugotovimo, da nam je zmanjkalo selotejpa. Ko pozabimo sokove v avtu in naslednje jutro ugotovimo, da so zmrznjeni. Ko v paniki vlečemo sesalec iz omare, tik preden naj bi prišli gostje, in se brezupno zapletemo v verigo lučk, pa čeprav vsako leto prisežemo, da jih bomo naslednjič res natančno in previdno pospravili. Tudi ko otroci polijejo tisto Cockto po snežno belem prazničnem prtu. Nič hudega.
Že čez manj kot mesec bomo spet lovili zajčke. Do takrat smo lahko ljudje v vsej svoji nepopolnosti.