“Natova nesoglasja pred očmi vsega sveta
Tako prve naslovnice iz Londona ob praznovanju 70. obletnice severno-atlantskega zavezništva. Francoski predsednik Macron ima organizacijo za možgansko mrtvo in vztraja pri tem stališču tudi po opozorilu njenega generalnega sekretarja Stoltemberga, da to ne prispeva k njenemu zdravju, turški predsednik Erdogan odvrne Macronu z žaljivko, da naj raje pomisli, ali je sam možgansko mrtev in z njim ameriški predsednik Trump, da je Macronova ocena ogabna in žaljiva do ostalih članic zavezništva in da če ga kdo potrebuje. Je prav Francija, pa naj pogleda v preteklost (o.p. v 2. svetovno vojno), francoski predsednik pa nazaj Erdoganu, da z ofenzivo na severu Sirije proti Kurdom, ki so najbolj prispevali k pokončanju Islamske države, le tej odpira vrata, da se znova postavi na noge ter ugovor Trumpu, da večina borcev Islamske države ni iz Evrope, ampak iz Sirije in Iraka. In še enkrat Erdogan z grožnjo celotnemu zavezništvu, da bo blokiral načrt za obrambo baltskih držav, če le to ne bo označilo kurdske milice v Siriji za teroristično skupino in tako opravičil, če ne celo podprl, turško početje. No, in takoj vprašanje našim voditeljem: se boste uklonili Erdoganovi grožnji?
Priča smo ne le nesoglasjem znotraj Zveze Nato pred očmi vsega sveta, ampak pravemu in grobemu prepiru med pomembnejšimi članicami, ali, če hočemo, alfa samci, prepiru, iz katerega ne vem, kako bo zavezništvo izšlo brez hujših in težko ozdravljivih posledic. Sam sem zagotovo prej na strani Macrona kot ostalih protagonistov. Prvič, če organizacija še ni povsem možgansko mrtva, je na intenzivni ali paliativni oskrbi. Drugič pa, ker sta njena politika in ravnanje podvržena vodilnemu vplivu predvsem ZDA in deloma tudi Turčije (evropske članice ne skrivajo strahu pred navalom beguncev, ki jih za zdaj ta še zadržuje na svojem ozemlju, ampak tu in tam ponavlja, da jih bo poslala v EU) in ker v ničemer ne prispeva k preživetju planeta pred globalnim segrevanjem, prej obratno. Tretjič, če je kdo kriv za epohalne spremembe svetovnega reda, ki so načele tudi Nato, je to ameriški predsednik Donald Trump z “Amerika first!” oziroma z odstopom od multilateralizma. Četrtič, ker mi ponuja še enkrat priložnost in kar nekaj dodatnih argumentov za poziv naši politiki k premisleku o smiselnosti vztrajanja pri takem članstvu, v luči vsega tega, a tudi onega, kar gre pričakovati - da bo stanje vse slabše. Če vam, spoštovani predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Marjan Šarec, predsednik državnega zbora Dejan Židan ter ministra za zunanje zadeve in obrambo, Miro Cerar in Karl Erjavec, ni nerodno biti v taki druščini, pa meni je, zelo! In verjamem, da tudi pretežnemu delu dobromislečih državljank in državljanov Slovenije. Se motim? Ob 15. obletnici našega članstva v Natu zberimo pogum in povprašajmo znova ljudi, ali bi z njim nadaljevali ali se raje zatekli k nevtralnosti, kot naši severni sosedje in še nekaj skandinavskih članic EU? Če bo še enkrat prevladal “da” temu članstvu, bom umolknil in predlagam enako vsem Nato skeptikom. Vsaj do trenutka, ko bomo zagovornikom lahko rekli: “Kaj smo že dejali?”
Aurelio Juri, Koper