Popal Zai iz Afganistana: med učenjem slovenščine je včasih zaspal ob knjigi

Popal Zai je 18-letni Afganistanec, ki je prišel v Slovenijo pred dvema letoma kot mladoletnik brez spremstva. Trenutno živi v Postojni, kjer obiskuje osnovno šolo za odrasle in dela prek študentskega servisa, postal pa je tudi “junior ambasador” Unicefa.

Kot “junior ambasador” Unicefa se Popal Zai ukvarja s tem, da otrokom v Sloveniji prek različnih aktivnosti zagotavlja širjenje zavesti o tem, kakšne pravice imajo otroci in kako jih lahko uveljavijo. Prek programa je bil 20. novembra, ob dnevu otroka, na obisku pri predsedniku države Borutu Pahorju.

Učenje slovenščine dojema kot lepo izkušnjo. “Če ne znaš jezika, se zelo težko vključiš v družbo. Ko sem začel obiskovati različne programe, na primer opismenjevanje na Ljudski univerzi in šoli za odrasle, mi je bilo to zelo zanimivo in počutil sem se dobro, ker sem delal in se nekaj novega naučil,” nam je pojasnil Popal, ki je trenutno aktiven v različnih projektih, tudi v Mladinskem centru Postojna, kjer bo s prostovoljci Evropske solidarnostne enote poskušal v lokalno okolje vključiti priseljence iz Afganistana, Sirije, Bosne in Hercegovine ter s Kosova. Namen je senzibilizirati lokalno skupnost, da so priseljenci del njihovega vsakdana in tisti, ki proaktivno soustvarjajo bolj povezano lokalno okolje.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

Ko je prišel, ni znal niti angleško

“Na začetku je bilo zelo težko, ker nisem znal govoriti niti angleško in nisem vedel, kako se učiti, kje začeti. Najprej sem se začel učiti črke, nato glagole, stavke in tako naprej.” Po mesecu ali dveh mu je bilo laže in takrat je tudi prvič spregovoril po slovensko. Dragana Kosić Petrović, ki je v času, ko je Popal prišel v Slovenijo, delala v dijaškem domu in sprejela skupino mladoletnikov brez spremstva, nam je zaupala, da je včasih tudi zaspal ob knjigi. “To je bila knjiga Slovenščina 1 za tujce. Ko smo ga prišli zjutraj pogledat, je bil že buden in se je učil. Učil se je res neprekinjeno.”

Pri vključitvi v novo okolje mu je veliko pomagala prav Dragana. “Pomagala mi je tako, da me je spodbujala, da ostanem, se učim in grem pogumno naprej. Da je to priložnost za novo življenje. Tudi drugi so mi pomagali, na primer učitelji in učiteljice. Ampak najbolj pa Dragana,” je Popal hvaležen svoji prijateljici.

“Ko sem šel na pot, sem imel 12 let. Tudi zavedal se nisem, kam sploh grem. Ko sem prišel v Pakistan, sem videl, da so tam govorili drugače ... Pot je pekel, ni skupnostnega duha, vsak se bori zase, za svoje preživetje.”

Popal Zai

begunec iz Afganistana

Mladi Afganistanec se v Postojni zelo dobro počuti. “Všeč mi je, da je majhen kraj in to, da poznam vse ljudi, da ni take ‘gužve'. Zdaj živim v stanovanju in poznam vse sosede. Nekateri so iz Bosne, pa tudi s Kosova.”

Želel bi se naučiti kuhati “po slovensko”

“Zdaj, ko živim sam, si enkrat na mesec skuham afganistansko hrano, v dijaškem domu pa sem jedel predvsem slovensko, ki se je sicer še nisem povsem navadil. Želel pa bi se naučiti kuhati tudi slovensko hrano.” Ko se loti kuhanja afganistanske hrane, običajno pripravi riž, ki mu je še vedno najljubši. “Ta riž je daleč od slovenskega, ker se kuha skoraj tri ure in se pripravlja po posebnem postopku, ampak je zelo okusen. Večkrat sem ga pripravil za kuharske delavnice, ki smo jih imeli v dijaškem domu,” se pohvali.

“Na začetku je bilo zelo težko, ker nisem znal govoriti niti angleško in nisem vedel, kako se učiti, kje začeti.”

“V Ljubljani je ena trgovina, kamor grem včasih iskat hrano. Imajo tudi iranske začimbe. Ni isto kot afganistanska hrana, je pa vsaj kolikor toliko podobna ... Moji prijatelji gredo v Belgijo ali Avstrijo in mi potem prinesejo kakšne začimbe, da se počutim 'malo bližje' naši hrani.”

“Najbolj srečen sem, da se mi bo okrog novega leta pridružila moja družina iz Afganistana - trije mlajši bratje in sestra, ki bodo živeli z mano v Postojni. Komaj čakam, da pridejo. Postopek združevanja družine je bil dolg, skoraj eno leto sem urejal vso potrebno dokumentacijo. Koliko papirjev ... A mi je uspelo in zdaj končno prihajajo,” se veseli Popal.

Rad bi postal prevajalec

“V prihodnosti imam nekaj načrtov, ampak nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Želim si dokončati osnovno šolanje, manjkata mi še dve leti.” Rad bi postal prevajalec, ker ni veliko ljudi, ki bi znali dobro prevajati v paštu. “Tudi sam sem imel veliko težav zaradi nekvalitetnih prevodov. Se pa moraš učiti jezika pet ali šest let, da lahko postaneš prevajalec. Uradne odločbe lahko dobiš v slovenščini ali v paštuju, ampak ni zagotovila, da bo prevod, za katerega sicer potrebujejo skoraj en mesec, res dober. Spomnim se, da sva z enim prevajalcem nek dokument prevajala skupaj, ker ga nihče ni znal prevesti.” Izpostavi pa, da so se ljudje v teh postopkih obnašali profesionalno in prijazno.

Na pot je šel pri 12 letih

“Moja pot se je začela v Afganistanu, od koder sem šel čez Pakistan v Iran in naprej v Turčijo, Bolgarijo, Srbijo in Hrvaško ter jo končal v Sloveniji. Za to pot sem porabil približno pet let. Zdaj sem tukaj dve leti. Ko sem šel na pot, sem imel 12 let. Tudi zavedal se nisem, kam sploh grem. Ko sem prišel v Pakistan, sem videl, da so tam govorili drugače ... Danes lahko rečem, da je bila ta prehojena pot najtežja preizkušnja v mojem življenju. Pot je pekel, ni skupnostnega duha, vsak se bori zase, za svoje preživetje. Hodili smo čez nevarne terene, čez vodo, čez polja ... Če si utrujen in ne moreš hoditi, te ljudje pustijo tam in gredo dalje.”

Na poti je bil večkrat tudi žrtev nasilja policije in drugih ljudi. “Če bi vedel, kaj nas čaka, ne bi nikoli šel na to pot. Res nisem vedel, niti moji starši niso vedeli ... Težko je bilo, nisem se jim mogel javiti, jim sporočiti, kje sem, kako sem ... Dokler ne prideš v Evropo, pokličeš in rečeš: Tu sem.”

Na Hrvaškem so ga zaprli za 24 ur. Bil je brez hrane - dobil je zgolj kozarec vode -, potem pa so ga vrnili nazaj v Srbijo. Od meje je v mesto hodil približno 40 ur peš. Ni bilo luči, ni imel ničesar, bil je sam. Pove, da so mu v Bolgariji vzeli vse - denar, hrano in telefon, da ga s tem odvrnejo od nadaljevanja poti in ga prepričajo, da gre nazaj. Načini, kako se prehajajo meje, so v resnici grozljivi, velikokrat so ljudje za varno zavetje države, kjer ni vojne, pripravljeni tudi tvegati svoje življenje. “Ko se spomnim na to pot, me je še vedno strah. Res je bilo hudo. Vsi rečejo; če bi vedeli, kako je, ne bi prišli do sem.”

Ljudje težkih zgodb včasih nočejo razumeti

“Ko prideš sem, nihče ne ve, kaj se je s tabo dogajalo na poti. Ko ljudem poveš svojo zgodbo in svoje občutke, so odzivi mešani. Nekateri so sočutni, drugi ne razumejo, kaj vse se je dejansko dogajalo in da je vse, kar si želim, mir.” Ta mir pa je Popal našel v Postojni.


Najbolj brano