Obudili so spomin na partizansko zdravstvo in vlogo dr. Vaclava Pišota v njem

Med narodnoosvobodilnim gibanjem, ki se je razmahnilo leta 1942, se je partizanskim vrstam pridružilo tudi večje število zdravnikov. Med njimi je bil dr. Vaclav Pišot, ki je kasneje 24 let vodil Ortopedsko bolnišnico Valdoltra. V letu, ko bolnišnica obeležuje 110 let delovanja, so se na pobudo ankaranskega združenja borcev poklonili spominu nanj in na partizansko zdravstvo.

Ankarančanke in Ankarančani, ki so minulo soboto do zadnjega kotička napolnili avlo Ortopedske bolnišnice Valdoltra, so življenjski zgodbi Vaclava Pišota prisluhnili ob partizanskih pesmih, ki jih je prepeval Moški pevski zbor Izola, in poeziji, ki jo je v partizanski uniformi interpretiral Igor Rojc.

Instrumentarka je zaspala med operacijo

O človeku, ki je kot dolgoletni vodja ortopedske bolnišnice v Ankaranu pustil pomemben pečat, so izvedeli, da se je 6. aprila 1914 rodil v Ljubljani, kjer je po osnovni šoli in gimnaziji začel študij medicine, ga nadaljeval v Zagrebu in tam leta 1939 diplomiral. Po odsluženem vojaškem roku je leta 1941 kot splošni zdravnik nastopil prvo delovno mesto v Črnomlju, kamor se je preselil z ženo Inko.

“Najnujnejši sanitetni material so tovorili na mezgu in na vozu z volovsko opremo. Delo je bilo zelo naporno, saj smo delali brez izmen, velikokrat neprekinjeno podnevi in ponoči ob skromni razsvetljavi petrolejke.”

iz spominov dr. Vaclava Pišota

“Narodnoosvobodilnemu boju se je pridružil leta 1943. Bil je zdravnik v Gubčevi brigadi, kot kirurg pa je deloval v slovenski vojni partizanski bolnišnici Snežnik. Ko so ji dogradili novo postojanko za najtežje ranjene, je postal njen vodja z nadzorom nad vsemi delujočimi postojankami in se izkazal kot izjemen kirurg in dober organizator. V februarju 1945 je opravil enomesečni sanitetni tečaj in postal vodja kirurške ekipe 18. divizije,” je o Vaclavu Pišotu kot partizanskem zdravniku prebrala voditeljica prireditve Neda Zorman.

Partizansko poezijo interpretiral Igor Rojc.

“Pravijo da je vsak partizanski zdravnik , ki je po končani drugi svetovni vojni nadaljeval poslanstvo, bil dober organizator. To je pridobil prav v partizanskih bolnišnicah.”

Darinka Vovk

predsednica Združenja borcev NOB Ankaran

Spominom dr. Pišota na tisto obdobje je posodil glas dramski igralec Brane Grubar: “Kirurško ekipo smo sestavljali po en zdravnik, instrumentarka, medicinska sestra, pomožna sestra, en sanitetni pomočnik, bolničarka in štirje nosilci ranjencev. Za zagotavljanje varnosti je kirurško ekipo spremljala oborožena četa, ki je izvajala tudi evakuacijo ranjencev. Najnujnejši sanitetni material so tovorili na mezgu in na vozu z volovsko vprego. Delo je bilo zelo naporno, saj smo delali brez izmen, velikokrat neprekinjeno podnevi in ponoči ob skromni razsvetljavi petrolejke. Evakuacije smo izvajali s pomočjo kmečkih voz, ki so jih spremljali naši bolničarji. Šibka točka partizanskega zdravstva je bilo pomanjkanje vseh potrebnih sanitetnih pripomočkov. Zgodilo se je, da je zaradi napornih maršev in dela brez premora instrumentarka zaspala med samo operacijo. Čeprav je bila kirurška ekipa v gozdnih terenih zelo gibljiva, dostikrat ni mogla dohajati enot, ker ni bilo prevoza.”

Dr. Vaclav Pišot

Pomanjkanje so nadomestili srčnost, pogum, iznajdljivost in požrtvovalnost

Partizansko zdravstvo na Slovenskem je podrobneje predstavila predsednica Združenja borcev NOB Ankaran Darinka Vovk. “Za organiziran začetek partizanskega zdravstva štejemo junij 1942, ko je bilo na pobudo OF 20 zdravnikov poslanih na osvobojeno ozemlje v Belo krajino v zdravniške postojanke. Partizanski zdravniki in saniteta so že od začetka organiziranega boja proti okupatorju predstavljali njegov vitalni del,” je poudarila in misel podprla s zgovorno statistiko. Aktivnemu osvobodilnemu boju se je priključilo več kot 250 zdravnikov in 270 medicincev. Na ozemlju Slovenije je bilo v času štiriletnega boja zgrajenih 247 postojank, v katerih je bila nudena zdravniška pomoč 22.000 ranjencem in bolnikom. V vseh postojankah je bilo urejenih 4220 ležišč, za hitrejšo kirurško pomoč pa so bile organizirane mobilne kirurške ekipe, ki so v zaledju borb oskrbovale ranjence. Za prvo pomoč se je izučilo 3105 bolničark in bolničarjev, razporejenih v enote in bolnice. Začetnik organiziranega tečajnega usposabljanja bolničarjev in bolničark je bil dr. Bogdan Brecelj.

S postavitvijo skritih bolnišnic in postojank se je vzpostavila skrbno varovana partizanska zdravstvena mreža. Bolnišnice so nastajale v skoraj vseh slovenskih pokrajinah in so sledile večjim vojaškim operacijam in spopadom. Prva in najobsežnejša je bila bolnica v Kočevskem Rogu, kasneje sta nastali Primorcem dobro znani bolnišnici Franja v Dolenjih Novakih in Pavla v Trnovskem gozdu, v Brkinih pa bolnišnica Zalesje, v kateri se je pod skrbno roko ruskega zdravnika Miša Gadžijeva zdravilo več borcev Istrskega odreda. “Po drugih bolnišnicah so herojsko delo v nemogočih razmerah opravljali številni zdravniki, med drugim dr. Pavel Lunaček, dr. Franc Novak, dr. Božena Ravnikar, dr. Franja Bajc Bidovec, dr. Pavla Jerina Lah, dr. Vaclav Pišot, dr. Ivan Cibic, avtor več zapisov o partizanskem zdravstvu. S svojim delom so pisali zgodovino enega najbolj svetlih in pogumnih poglavij odporniškega gibanja v Evropi, saj sta bili takšna oblika organizacije partizanskega zdravstva in njegova množičnost edinstvena v vsej okupirani Evropi. Sredstva, s katerimi so vzpostavili partizansko zdravstveno mrežo, so bila skromna, vendar so pomanjkanje nadomestili srčnost, pogum, iznajdljivost, improvizacija in nepredstavljiva mera požrtvovalnosti,” je izpostavila govornica.

Za uspešno tajno delovanje bolnišnic je bila ključna podpora domačinov

Kot je razbrati tudi iz spominov dr. Vaclava Pišota, so se partizanski zdravniki in drugo osebje bolnišnic in zdravstvenih postojank soočali s pomanjkanjem vseh potrebnih sanitetnih pripomočkov. “Zelo dobro so se morali znajti. Pravijo da je vsak partizanski zdravnik, ki je po končani drugi svetovni vojni nadaljeval poslanstvo, bil dober organizator. To je pridobil prav v partizanskih bolnišnicah,” je prepričana Vovkova. Oskrbo partizanskih bolnišnic z zdravili so zagotavljali s številnimi skritimi lekarnami in skladišči, pa tudi z izdelavo zdravil in improviziranih kirurških pripomočkov, ki so omogočali tudi težke operacije.

Iz kar razvejane mreže partizanskih bolnišnic je danes kot spomenik najbolj obiskana pred leti zaradi poškodb v ujmah obnovljena Bolnica Franja.

Za uspešno tajno delovanje partizanskih bolnišnic je bila v vsem času trajanja NOB ključnega pomena podpora domačinov in terenskih aktivistov. Nekatere so kljub temu izdali kolaboranti, kar je terjalo številne žrtve. “V 14 odkritih bolnišnicah je bilo kljub mednarodni konvenciji Rdečega križa ubitih 164 ranjencev. Življenje je izgubilo 48 zdravnikov, ki so padli v borbi kot talci ali umrli zajeti v taboriščih. Med žrtvami je bilo 50 medicincev, 182 bolničark in 101 bolničar,” je podatke iz še ohranjenih zapisov partizanskih zdravnikov in iz drugega zgodovinskega gradiva nanizala Vovkova.

“Partizanski zdravniki, sanitetno osebje, bolničarji in bolničarke so v organiziranem odporniškem gibanju žrtvovali svoje življenje predani borbi za svobodo ter svojemu poklicu, ki jim je narekoval pogumno in pokončno držo v času največje zgodovinske preizkušnje. Njihov pogum, požrtvovalnost, predanost in kljubovanje okupatorju so bili najmočnejše orožje v plemenitem boju za svobodo. V boju, ki nam tudi danes, v drugačnih, manj krvavih, pa vendarle ne povsem svobodnih časih, še manj pa enakopravnih in solidarnih, ne sme v nobenem trenutku postati nekaj samoumevnega. Vsem, ki so pisali zgodovino partizanskega zdravstva, smo dolžni spomin, zahvalo in spoštovanje,” je sklenila predsednica ankaranskega borčevskega združenja z željo, da bi sporočilo doseglo predvsem mlade, od katerih je odvisno, ali bo spomin na požrtvovalnost prednikov v prihodnje negovan ali zavržen.

Sinova Vaclava Pišota (v prvi vrsti) Janez (levo) in Venčeslav Pišot skrbita, da spomin nanj ostaja živ tudi v družini.

“Oče ni nikoli pozabil, da je predvsem zdravnik”

Da spomin na Vaclava Pišota in njegovo vlogo v partizanskem zdravstvu ostaja živ tudi v družini, skrbita oba njegova sinova, Janez Pišot in Venčeslav Pišot. Oba je sobotni večer ponesel v otroštvo, ko sta podoživljala očetovo delo skozi njegove pripovedi o NOB in reševanju partizanskih ranjencev. “Oče je velikokrat nosil tudi glavo naprodaj, vendar nikoli ni pozabil, da je predvsem zdravnik in da mora izvajati svoje plemenito poslanstvo. Zanj je bil bolnik vedno osnovni dejavnik, ki mu je posvečal svojo strokovnost, naklonjenost in pozornost. Če sem se mu v tem vsaj nekoliko približal, sem zelo vesel,” je povedal Venčeslav Pišot, ki je prav tako kot oče pred njim dolga leta uspešno vodil Ortopedsko bolnišnico Valdoltra. Tako se je nekdanja bolnišnica za kostno in sklepno tuberkulozo preimenovala prav v obdobju Vaclava Pišota, ki je postal njen ravnatelj leta 1960, jo peljal v obdobje razcveta in jo predano vodil vse do svoje smrti leta 1984.

---