Dva svetova, dva sistema

V mednarodni koprodukciji Ôs je članica novogoriškega ansambla Maja Poljanec Nemec ne le igrala, temveč je imela tudi vlogo koordinatorke. Dramsko igro je študirala v Rusiji. Vsa leta je ohranjala s to deželo stike in letos se je iz njih porodilo sodelovanje med SNG Nova Gorica in Teatrom Osobnjak iz Sankt Peterburga. Gledališči sta skupaj ustvarili eksperimentalno predstavo Ôs v režiji Alekseja Obrazcova.

Maja Nemec (desno) je bila pobudnica predstave Ôs.  Foto: Peter Uhan
Maja Nemec (desno) je bila pobudnica predstave Ôs.  Foto: Peter Uhan

Igralka Maja Poljanec Nemec je ob uprizoritvi Ôs, ki je premiero doživela 28. septembra v Sankt Peterburgu, 6. in 7. novembra pa v SNG Nova Gorica, strnila nekaj vtisov.

Ko se še enkrat rodiš

Študij v tujini, v daljni, meni popolnoma neznani Rusiji je bil popotovanje, ki me je za vedno določilo in obogatilo. Znašla sem se na peronu železniške postaje v Sankt Peterburgu z velikanskim sposojenim kovčkom. Vse naokrog je bil svet, ki je malce spominjal na otroštvo, vendar je bil popolnoma drugačen. Leta 2002 je Rusija počasi začenjala spreminjati svojo podobo. Prišla sem v državo, kjer ni bilo mobilnih telefonov, internetnih kavarn, predvsem pa je bilo vse napisano v cirilici in težko si našel človeka, ki bi znal angleško. Pod svoje okrilje me je sprejela gledališka akademija, edina državna šola te vrste v Sankt Peterburgu, severnih Benetkah, kulturni prestolnici Rusije. Ko sem leta 2006 odhajala, je bila podoba dežele povsem drugačna. Supermarketi so izrinili majhne trgovinice z ostarelimi babuškami in mačkami; mesto je postalo svetlo od jumbo plakatov in oglaševalskih krikov novih zahodnjaških manir. Dom je postal z razcvetom interneta in mobilnih telefonov veliko bližji.

Ruska izkušnja me je še enkrat rodila, kakor te na novo rodi vsaka močna izkušnja. V meni je ustvarila še en svet, še eno mene, prepojeno z drugačno mentaliteto, rojeno v drugačnem kulturnem miljeju. Oba svetova sta moja domača. In združiti ju - so bile moje sanje. Upala sem, da bom lahko dobre plati ruskega sistema uporabila v Sloveniji. Saj vendar govorimo o istem - o tem, kako ustvarjati v gledališču. Vendar sem tu naletela na sistem, ki je bil popolnoma drugačen. Igralci in režiserji so bili rojeni na drug način, na drugi akademiji. Kot sem se nekaj let po prihodu v Rusijo čudila tam, sem se po vrnitvi čudila tu.

Trdno verjamem, da se gledališča in kulture lahko bogatijo med seboj. Pravzaprav verjamem, da je bila raznolikost zato ustvarjena. Gledališče sicer uporablja jezik kot močno izrazno sredstvo, pa vendar lahko - če je jezikovna raznolikost vzeta kot izziv - veliko prispeva k ustvarjanju. Slej ko prej se sistemi, kulture, ujamejo v lastne vzorce, ki jih niti ne opazijo. Pa ne le v rezultatu, ki ga poznamo kot slovensko, rusko, nemško gledališče ... ampak tudi v procesu. Priložnost, da z distance pogledaš na svoje vzorce ustvarjanja, je veliko vredna. Saj naj bi bil ustvarjalni proces v čim večji meri osvobojen avtomatizma.

Toliko let po zaključku šolanja in po več kot desetih letih ustvarjanja v slovenskem prostoru mi je študij uprizoritve Ôs ponudil prav to. Pogled z distanco na slovensko in rusko gledališče in ustvarjanje. In spet sem, tokrat bolj jasno, videla dva sistema - ki imata drug drugemu veliko povedati in dati. Če se je posameznik voljan odpreti novemu, drugačnemu.

Stike s sošolci in profesorji z akademije sem obdržala. V enem od mojih obiskov Rusije mi je profesorica plesa izrekla stavek, ki sem ga slišala že tolikokrat: “Dajmo, naredimo mednarodni projekt!” In je nadaljevala: “Veš, poznam nekega mladega perspektivnega režiserja ...” Rezida Gajanova je človek, ki prekipeva od energije in nalezljivega optimizma. Z njenim predlogom, ki je bil dovolj konkreten, sem stopila do Marka Bratuša, odprtega in kreativnega človeka, ki je v tem videl nekaj novega, kar bi lahko obogatilo naš gledališki prostor. Tako sta se dva sistema začela prepletati, iskati os, in pot predstave se je začela ...


Najbolj brano