Slovo vztrajnega graditelja kulturnih mostov

V Trstu je v četrtek preminil 87-letni Juan Octavio Prenz, kulturnik in literat, Tržačan argentinsko-istrskih korenin, tesno povezan s Slovenijo. Slovenski bralci so ga lahko spoznali z njegovim edinim v slovenščino prevedenim romanom Samo drevesa imajo korenine, ki je izšel pri Modrijanu in ga je aprila predstavil v Kopru.

TRST > Juan Octavio Prenz, “jugo-italijansko-argentinski” literat, kot si je pravil sam, se je leta 1932 v pristaniškem naselju Ensenada de Barragàn pri La Plati rodil priseljencema iz Kringe pri Pazinu, kakršnih je bilo v Argentini veliko. V rodnem kraju ni zdržal dolgo. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati, Buenos Airesu, Beogradu, Trstu, Ljubljani. Ko je v letih 1962-1967 živel v Beogradu, je obiskoval Istro, da bi spoznal deželo staršev in tamkajšnje ljudi, o čemer je leta 1986 v intervjuju za revijo Sodobnost pripovedoval prijatelju Cirilu Zlobcu. V Beograd se je vrnil leta 1975, potem ko je bil v Argentini zaradi diktature ogrožen. Od leta 1979 je prebival v Trstu, kjer je ustanovil edinstven večnacionalni center mednarodnega PEN, čeprav je vselej poudarjal, da je z eno nogo še zmeraj v Argentini. Bil je pripovedovalec in pesnik ter prevajalec več slovenskih pesnikov, med katerimi si je bil še posebej blizu z že omenjenim Zlobcem.

Korenine in krila!

V slovenščini imamo tudi slovenski izbor Prenzove poezije Prostodušne malenkosti / Libertades minimas, ki so ga leta 2003 izdali pri grosupeljski Mondeni, prevedel pa jih je tržaški pesnik in pisatelj Marko Kravos, avtor tudi spremne besede k letošnjemu romanu (za Modrijan ga je prevedel Ferdinand Miklavc), v kateri je med Prenzovimi lastnostmi posebej poudaril avtoironijo, prostodušen humor, črpanje iz podzavestnega, tudi iz nadrealnega, v duhu tradicije južnoameriških pisateljev s “predimenzionirano čustvenostjo in paradoksalno logiko”. A vseeno, opozarja Kravos, “nam zazvenijo glasovi v Prenzovi pripovedi domače, s čarobno elementarnostjo, kakršno so z naših tal in v istrskem ambientu razbirali Milan Lipovec, Pavle Zidar in Marjan Tomšič”.

Za Juanom Octaviom Prenzom bo, kakor so zapisali kolegi tržaškega Primorskega dnevnika, za vselej ostala dragocena dediščina mostov, ki jih je z vztrajnostjo in prizadevnostjo gradil med kulturami in jeziki.

Letos je prejel tudi mednarodno nagrado nonino, a Prenz je ob tem na aprilskem Pogovoru o branju v Kopru obregnil ob korenine kot večno metaforo za človekovo identiteto in se vprašal, zakaj ne bi raje govorili o krilih.

“Treba je imeti oboje, tako korenine kakor krila - samo prvo vodi v nacionalizem, samo drugo pa v praznino,” je Juan Octavio Prenz poudaril v Kopru.

---