“Človek je zelo majhen”

V Insuli se še do sobote z novimi slikami predstavlja Milan Erič, širši javnosti najbolj znan kot avtor prvega in še zmeraj edinega slovenskega celovečernega animiranega filma Socializacija bika? (1998), ki ga je ustvaril z Zvonkom Čohom.

IZOLA > Na razstavi V iskanju izgubljenega časa so zbrane slike, ustvarjene v zadnjih treh letih. “Začnejo se kot improvizacije, s polivanjem tuša, barve ustvarjam naključne oblike, ki jih potem skušam osmisliti z dodajanjem figur,” med sprehodom skozi razstavo pripoveduje akademski slikar Milan Erič, leta 1956 rojen v Slovenj Gradcu. “Zabavala me je tematika vesolja, prostranstva, igra ploskovitosti in volumna ... Čim se pojavi še figura, abstraktni prostor dobi nov pomen. Se pa lotevam še drugih tematik, tudi družbenoangažiranih.”

Dotaknila se ga je tudi problematika migrantov. “Hočeš nočeš to vstopi v delo. Na dnevnopolitične dogodke se odzivam z ironijo, grotesko,” pravi. Moč umetnosti vsekakor ni strašanska, a niti nična ni, je prepričan: “Pravijo, da umetnost ne more spreminjati sveta, vendar v mikrookolju vseeno vpliva na življenje, vsaj posameznikovo. Umetnost se kot skozi osmozo pritihotapi nekam zadaj v možgane. In morda postopoma vpliva tudi na družbo.”

Milan Erič

slikar

“Človek je majhen, še manjši, kakor ga slikam. V primerjavi z Zemljo je neznaten, v primerjavi z vesoljem pa je manjši od zrna peska v puščavi.”

Zanimivo je, da na njegovih slikah nastopajo ljudje, ki pa so vsi po vrsti zelo majhni. “Res je. Prvič, slikar ima tako manj dela s slikanjem,” se nasmehne. “In drugič, človek je majhen, še manjši, kakršnega slikam. V primerjavi z Zemljo je neznaten, v primerjavi z vesoljem pa je manjši od zrnca peska v puščavi.”

Pri Eriču je ključna linija, ugotavlja izolski gostitelj, umetnostni zgodovinar in likovni kritik Dejan Mehmedovič: “A tu imamo pred sabo še marsikaj, saj Erič rad prepleta vse mogoče. Že v temeljnem filmu Socializaciji bika? vidimo na delu dinamiko, stalno permutacijo figur, ki se spreminjajo, prehajajo druga v drugo.”

Že tretja letošnja nagrada za Milana Eriča

Milan Erič je letos že prejel najpomembnejši slovenski strokovni nagradi za ilustracijo in likovno umetnost, poimenovani po Hinku Smrekarju in Rihardu Jakopiču. Pred dnevi se jima je pridružila še ena - skupaj s kolegom Zvonkom Čohom je prejšnjo nedeljo v Slovenski kinoteki prejel nagrado Saša Dobrile za življenjsko delo na področju animiranega filma. Društvo slovenskega animiranega filma (DSAF) jima jo je namenilo za dolgoletno ustvarjanje in sorežijo celovečernega animiranega filma Socializacija bika? (na ilustraciji).

Kot je v obrazložitvi zapisal član društva in dolgoletni programski direktor mednarodnega festivala animiranega filma Animateka Igor Prassel, edini slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika? predstavlja “poseben in do danes edinstven prispevek k zgodovini slovenskega filma”. Čoh in Erič sta skoraj deset let v klasični tehniki risbe na papir animirala zgodbo, “ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in nenazadnje tudi o ljubezni”.

Na prireditvi ob mednarodnem dnevu animiranega filma je DSAF tudi prvič podelil stanovske nagrade na področju animiranega filma. Dušan Kastelic je bil nagrajen za režijo projekta Celica (produkcija Bugbrain), Milanka Fabjančič za likovno podobo projekta Lilijana (produkcija ZVVIKS), Julia Peguet in Bartosz Kotarski pa za najboljšo tehniko animacije za projekt Koyaa - Izmuzljivi papir (produkcija ZVVIKS). Nagrajence so izbirali člani in članice društva.

Nagrade in posebne omembe na področju študijskih projektov pa je izbrala komisija, ki so jo sestavljali Špela Čadež, Kolja Saksida in Zarja Menart. Nagrado za končani študijski animirani projekt za leto 2019 je prejela Sandra Jovanovska za kratki animirani film Soma, nagrado za študijski animirani projekt v razvoju pa Anja Resman za projekt Maska. AG, STA

Tudi slike na razstavi so barvite, igrive, duhovite, družbenokritične: truma do zob oboroženih vojakov lovi drobno begunko, skupina temnopoltih teka čez smučišče v mondenem St. Moritzu ...

Leta 2012 je Erič z Zvonkom Čohom gostoval v izolskem razstavišču Salsaverde. “V Izolo se rad vračam,” pravi. “Zelo mi je simpatično mesto, z vsemi tukajšnjimi akterji, geografsko lego, morjem ... Povabila sem bil vesel. Galerijo Insula poznam že od prej, nisem pa tu še nikoli razstavljal. Sem počaščen.”

---