NAŠI KOSMATINCI: Kakšno je delo veterinarja

Doktorji veterinarske medicine in vsi, ki nas pri našem delu obkrožajo, se pogosto sprašujemo, kako to, da nas lastniki naših pacientov tako slabo razumejo in tako kritično ocenjujejo naše delo. Je res mogoče, da tako slabo poznajo naše delo, ki je zelo podobno delu zdravnikov, dr. medicine?

Zdi se, da številne bolj ali manj kakovostne oddaje, ki poskušajo prikazati delo veterinarja, ne koristijo najbolj. Včasih se zdi celo nasprotno. V poplavi resničnostnih šovov so tudi tiste, v katerih nastopajo taki in drugačni “junaki”, “reševalci” in “heroji”. So to res pravi prikazi vsakdana veterinarja?

Tudi v stroki, kot je veterinarska medicina, ki zahteva celovit pristop ne le do bolne živali, ampak tudi do njegovega lastnika, smo priča splošni potrošniški mrzlici, v kateri ni prostora za umirjen razgovor, premislek in čas za izbiro najboljše poti do cilja. Danes pričakujemo odgovor takoj in zdaj, temu pa prepogosto v isti sapi sledi vprašanje o popustu na ceno našega dela, saj smo vendar ljubitelji živali?!

Delo veterinarja je poslanstvo, ki ga ne moremo ovrednotiti z denarjem. Pomeni način življenja, ki zahteva dolgoletni študij, vseživljenjsko izobraževanje, poleg katerega se večinoma vsak zase bori z vplivi kroničnega stresa in za preprečevanje katerega praktično ne skrbi nihče.

Da, tudi mi imamo urgentno službo, ki jo pogovorno imenujemo dežurstvo. Za delo v dežurni službi, vsaj na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete, vsakega mladega kolega najprej strokovno usposobimo. Prve korake opravlja v družbi starejšega kolega, pri čemer imata v vsakem trenutku še podporno ekipo v pripravljenosti. Dežurno službo tako zagotavljamo nepretrgoma 24 ur na dan 365 dni v letu. Naloga dežurnega veterinarja je primarna oskrba pacienta, pogovor z lastnikom, izvedba najnujnejše diagnostike. Po presoji se dežurnemu veterinarju pridruži strokovnjak za slikovno diagnostiko, v primeru nujnih kirurških posegov pa tudi anesteziolog in kirurg.

Ker smo izobraževalna inštitucija, ki vzgaja nove rodove dr. veterinarske medicine, so pri našem delu prisotni tudi študentje 6. letnika veterine, ki so že zaključili celotno teoretično izobraževanje in si v zadnjem letniku izobraževanja pridobivajo praktične izkušnje na vseh podpodročjih kliničnega dela. Njihovo izobraževanje je tudi neprecenljiva pomoč nam veterinarjem, saj so to bodoči kolegi, ki so tik pred samostojno poklicno potjo in so si tudi do zadnjega letnika študija pridobili številne praktične izkušnje. Hkrati smo kot pedagogi dolžni zagotoviti njihovo vsestransko strokovnost.

In ko se ponovno vrnem k razmisleku o delu v dežurni službi. Veliko primerov pravzaprav ni resnično urgentnih, a jih po pravilu obravnavamo resno. Zgodi pa se, da gre za urgence, in ni hujšega, kot da se ti zgodi več urgentnih primerov hkrati, kot bi šlo za masovno nesrečo. V hipu je potrebno določiti prednostno obravnavo in najprej reševati življenja. Četudi zelo dobro razumemo skrbi lastnika, je najbrž povsem razumljivo, da ni časa za pogovor, oskrba pa praviloma zahteva celega človeka, ne glede na izkušnje. Saj ima najbrž skoraj vsak med vami že izkušnjo obiska urgence za ljudi.

V povsem novih urgentnih centrih paciente razvrstijo po nujnosti obravnave. Manj nujni čakajo v čakalnici, najnujnejši pa so sprejeti v takojšnjo obravnavo. Svojci, ki pacienta spremljajo do urgence, v kolikor ni pripeljan z rešilcem, bolnika prepustijo zdravnikom in zaskrbljeni čakajo na vsako informacijo. Nikomur ne pride na misel, da bi svojca spremljal med postopkom obravnave, kaj šele na primer oživljanja.

Zdravniki morajo opraviti svoje delo zbrano in po svojih najboljših močeh. Ko je najhuje mimo, ne glede na izid, je čas za pogovore. In kako to, da se nekaterim lastnikom hudo bolne živali, ki je morda celo življenjsko ogrožena, zdi nujno spremljanje celotnega postopka? Nemalo je tudi tistih, ki se pritožijo nad odnosom, nesprejemljivo, nezadostno ali pomanjkljivo komunikacijo.

Tudi doktorji veterinarske medicine si želimo, da bi razumeli in zaupali našemu delu, da bi naše delo cenili. Verjemite, da je največja nagrada in priznanje, da smo pacientu pomagali in če se le da zdravega odpustili v domačo oskrbo. In težko nam je, ko se izteče slabo. Hkrati se moramo vsi zavedati minljivosti življenja in so trenutki, ko se nam kdaj pa kdaj vsaj za trenutek “zruši svet”.

Delo veterinarja je poslanstvo, ki ga ne moremo ovrednotiti z denarjem. Pomeni način življenja, ki zahteva dolgoletni študij, vseživljenjsko izobraževanje, poleg katerega se večinoma vsak zase bori z vplivi kroničnega stresa in za preprečevanje katerega praktično ne skrbi nihče. Podatek, da so veterinarji med najbolj rizičnimi poklici za samomor, je sam po sebi dovolj zgovoren. In le redko slišim kolege, da bi zaradi večinoma skromnega plačila razmišljali o zamenjavi poklica. Številni mladi kolegi danes po letih izobraževanja svoje delo opravljajo za minimalno plačo, in ne tako redko, dežurstvo opravljajo brezplačno ali za minimalno plačilo.

Prof. dr. Nataša Tozon, predstojnica Klinike za male živali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani

---