Maestro bi bil gotovo ponosen

Na velikem opernem prazniku, ki sta ga skupaj priredila Kulturno društvo Hrvatini in ansambel Opere in baleta SNG iz Ljubljane, je bil posvečen spominu na Vladimirja Koblerja, ki je nekaj let dirigiral tudi hrvatinskemu zboru.

HRVATINI > Oder Kulturnega doma so prejšnji petek napolnili člani orkestra, prvaki in solisti ljubljanske opere. Pod taktirko Marka Hribernika so oblikovali prikupen program najbolj priljubljenih arij iz znanih oper 19. stoletja.

30 let kulturnega doma

Sopranistka Urška Arlič Gololičič, mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, tenorist Branko Robinšak, baritonist Jože Vidic in basist Peter Martinčič so ob spremljavi celotnega opernega orkestra očarali nabito polno dvorano hrvatinskega kulturnega doma, ki je ob tej priložnosti praznoval svojo 30-letnico. Za njegovo izgradnjo je bil zaslužen prav Vladimir Kobler, ki so se mu člani opernega ansambla in domačega kulturnega društva poklonili ob deseti obletnici njegove smrti.

Na koncert so povabili tudi nekaj pomembnih gostov in Koblerjevo družino. Vdova Smilja Černelč Kobler je bila iskreno hvaležna in navdušena nad prekrasnim večerom, polnim utrinkov iz Koblerjevega življenja in dela. Zelo živo se ga je spominjal tudi umetniški vodja in prvak ljubljanske Opere Branko Robinšak, ki je sicer že osvojil odre največjih evropskih opernih gledališč, a v Hrvatinih je tokrat pel prvič. In veliko mu je pomenilo, da prav ob tej priložnosti: “Svoj prvi angažma v tej operi sem dobil prav, ko je bil njen direktor Vladimir Kobler. Še zdaj imam doma pogodbo z njegovim podpisom. Bil je velik dirigent, ki je znal orkester voditi izjemno precizno, a obenem tudi zelo čustveno.”

Z anekdoto se mu je poklonil dirigent Marko Hribernik, ki je sicer premlad, da bi lahko s Koblerjem sodeloval, a se je spomnil pripovedovanja vdove, ki je pogosto s soprogom igrala klavir štiriročno, najraje intermezzo Viktorja Parme, ki ga je mladi dirigent zato uvrstil v petkov spored. O njem je slišal veliko dobrega: “Vsi so mi pripovedovali, kako velik muzik je bil, in kako je znal tenkočutno spremljati pevce. Zato mi je žal, da ni ohranjenih več njegovih posnetkov, ker bi se lahko mlajše generacije od njega še veliko naučile.”

Netopir, Pepelka ...

Več kot besede pa je številnim poslušalcem povedala glasba, ki jo je uvedla uvertura k Straussovi operi Netopir. Z neverjetno natančnostjo, a obenem lahkoto in glasovno mehkobo je izjemno zahtevno Rossinijevo arijo Pepelke zapela solistka Nuška Drašček Rojko, ki ji je sledil Peter Martinčič v priljubljeni ariji Bazilia iz Seviljskega brivca. Ena najtežjih sopranskih arij, Donizettijeva Lucia di Lamermoor, je v odlični izvedbi priznane solistke Urške Arlič Gololičič marsikomu vzela sapo. Če ne prej, se jim je povrnila ob odločnem in prodornem nastopu prvaka ljubljanske opere Jožeta Vidica v ariji Escamilla iz Bizetove opere Carmen ter v hudomušnem duetu Janka in Kecala ali bolje Petra Martinčiča in Branka Robinšaka iz Smetanove Prodane neveste. Izvrstna je bila tudi Robinšakova izvedba Giordanove arije Andree Chenierja, nad vsemi pa je zablestel Delibesov cvetlični duet Lakmé in Mallike, s katerim sta Urška Arlič Gololičič in Nuška Drašček Rojko dvorano zazibali v ritmu barkarole. Za radostne sklepne takte je poskrbel še domači zbor Adriatic, ki je skupaj z orkestrom in solisti zapel napitnico iz Verdijeve Traviate.

Maestro Kobler bi bil gotovo ponosen na “svoj” ansambel, ki je po zaslugi prizadevnih domačih organizatorjev tokrat zablestel v dvorani hrvatinskega kulturnega doma. 

---